Zlati letalec, ki se boji višine

Smučarski poleti: Daniel Andre Tande zasluženo novi svetovni prvak.

Objavljeno
21. januar 2018 21.00
Saša Verčič
Saša Verčič
»Doslej nase nikdar nisem gledal kot na odličnega letalca, a ta konec tedna sem rešil nekaj neznank in začel nenadoma leteti dlje od drugih,« je pred tednom dni po prihodu s poletov na Kulmu, kjer je osvojil 2. mesto, na svojem blogu zapisal Daniel Andre Tande. V soboto je prepričljivo postal svetovni prvak v poletih, posamični naslov pa včeraj nadgradil še z ekipno zlato kolajno.

Norvežani sicer v tej sezoni na »navadnih« skakalnicah niso nizali zmag – edino je v Engelbergu dosegel Anders Fannemel –, a so zato od začetka zime nepremagljivi na ekipnih tekmah, po pričakovanjih pa jih je še posebej dvignil (kratek) prehod na letalnice. Na Kulmu je tako zmagal Johann Andre Forfang, na svetovnem prvenstvu v poletih v Oberstdorfu je bil razred Tande, ki je blestel od prvega poleta, s katerim je na uvodnem treningu z 238,5 metra postavil rekord letalnice, do zadnjega, s katerim si je zasluženo zagotovil zlato snežinko. »O tem sem sanjal od malih nog. Zame je bil to popoln konec tedna,« je dejal presrečni zmagovalec, ki so se mu v trenutku, ko je prišlo uradno obvestilo, da četrta serija odpade, ulile solze sreče. »Vsa možna čustva so mi naenkrat preplavila telo in potreboval sem nekaj minut, da sem se spet zbral. Težko je opisati, kako sem se počutil, saj so se mi uresničile sanje,« je dodal Norvežan, ki se je pred kratkim odločil, da si ne bo obril obraza, dokler ne bo dosegel zmage …

Od osmoljenca do profesionalca

To se je zdela kar pogumna odločitev, saj je do sobote dosegel skupno tri, prvo novembra 2015, zadnji dve pa pred dobrim letom dni v Garmisch-Partenkirchnu in Innsbrucku, ko je bil na novoletni turneji vse do zadnjega v igri za zlatega orla, a se mu je prav pri zadnjem skoku odpela vez in mu je na koncu pripadla zgolj vloga velikega osmoljenca. Tudi iz te izkušnje se je skušal kar največ naučiti, to je bila brez dvoma dobra šola, trener norveške reprezentance Alexander Stöckl pa tudi izpostavlja, da se je bolj posvetil prehrani in pravilni regeneraciji, počitku, manj se je začel ukvarjati s socialnimi omrežji, skratka postal je bolj profesionalen. »Njegov razvoj je trajal nekaj let. Ni nenadoma zablestel, ampak se je sistematično pomikal proti svetovnemu vrhu. Spoznal je, da mora delati, da bi dosegel uspeh,« pojasnjuje Stöckl o Tandeju, za katerega nekateri ocenjujejo, da mu je k okrepitvi samozavesti pripomogla tudi osamosvojitev od mame, s katero je dolgo časa živel v Kongsbergu, sicer mestu z bogato skakalno tradicijo, iz katerega izhaja tudi Birger Ruud, dvakratni olimpijski in trikratni svetovni prvak ter eden od dveh njegovih vzornikov – poleg Noriakija Kasaija.

V Sočiju rezerva, v Pjongčangu adut

Tandeju je zmaga v Oberstdorfu prinesla prvo posamično lovoriko – pred tem je z ekipo že osvojil naslov prvaka v poletih in podprvaka na nordijskem SP –, skupno pa je postal tretji Norvežan z naslovom svetovnega prvaka v poletih, po Roarju Ljøkelsøyu (2004, 2006) in Oleju Gunnarju Fidjestølu (1988). Najverjetneje ni njegova zadnja, saj si utrjuje mesto v svetovnem vrhu – v prejšnji sezoni je bil tretji v skupnem seštevku svetovnega pokala, ta čas je četrti –, glede na to, da se dobro znajde na vseh skakalnicah, bo v Pjongčangu eden od norveških adutov, potem ko se je moral še v Sočiju sprijazniti z vlogo rezerve. »Za olimpijske igre nimam nobenih načrtov, ker si ne želim nalagati nepotrebnega pritiska, bi bilo pa zelo zabavno, če bi zmagal. A seveda sta tam skakalnici povsem drugačni kot tu v Oberstdorfu,« se je k naslednjemu velikemu izzivu ozrl Tande, ki bo pojutrišnjem dopolnil 24 let. Sicer pa se bori z – za skakalca – zelo nenavadnim strahom. Namreč pred višino … »Ljudje ne razumejo, kako je mogoče, da ima na videz neustrašni skakalec takšno težavo. A tako pač je in glede tega ne morem storiti ničesar,« pravi Norvežan, ki se izogiba visokih nadstropij, ne stopi na balkon, če se pelje v steklenem dvigalu, zatisne oči, prav tako pogosto na vrhu skakalnice, a ga to pri skokih ne ustavi, v bistvu so mu jih že v rani mladosti priporočili kot terapijo.

»Če gledam v daljavo, je v redu, se pa na vrhu skakalnice trudim, da ne gledam navzdol. Zanimivo, da nimam težav na letalu, a ko sem poleti pleskal babičino hišo in sem stal na lestvi, se ob pogledu navzdol zaradi strahu nisem mogel več premakniti in potreboval sem pol ure, da sem se spustil na tla,« je dejal o svojih težavah novi svetovni prvak, ki lahko posluša tako Metallico kot Andreo Bocellija, je navijač Liverpoola, preizkusil se je že v vlogi fotomodela, svojevrsten smisel za humor pa je pokazal lani, ko sta z nekdanjim skakalcem Andersom Jacobsnom izvedla – in posnela ter dala na ogled na YouTube – zadnji ples iz filma Dirty Dancing.