Tiskane izdaje
Padec vlade v Franciji je razkril razpoke znotraj same francoske vladajoče garniture glede varčevalne politike. Hkrati odraža nestrinjanja med Francijo in Nemčijo, pa tudi širše v Evropi. Trenja nakazujejo, da Pariz ne zmore kljubovati varčevalnemu diktatu Berlina.
Kritike donedavnega francoskega gospodarskega ministra Arnaulda Montebourga, ki je izjavil, da je šlo varčevanje predaleč in se mora država osvoboditi »nemške obsesije varčevanja«, so spodnesle vlado, ki je trajala samo 146 dni. Premier Manuel Valls je moral predsedniku republike ponuditi odstop ekipe, Francija ima že tretji vladni kabinet v dveh letih. Reformni naslednik Emmanuel Macron velja za »anti- Montebourga«. Francija je v politični krizi, socialisti so razdeljeni, spor pa razkriva nestrinjanje v eni največjih držav članic EU, kako naprej. To se dogaja v času, ko se evrsko območje pogreza v že tretjo recesijo v petih letih in se je skrčilo tudi nemško gospodarstvo. S kritikami provokativnega francoskega politika, ki ponavlja, da brez rasti ni mogoče zmanjšati deficita, trdi, da je nemška ortodoksija povzročila »najbolj uničujočo krizo v Evropi po letu 1929«, simpatizirajo marsikje na celini, predvsem v Španiji, Grčiji, Italiji.
Poduk francoskega primera
Razhajanja glede tega, ali varčevalni ukrepi predsednika Françoisa Hollanda, sprejeti ob prigovarjanju Berlina in Bruslja, ne zavirajo francoskega okrevanja, osvetljujejo razlike med »dvema levicama« v času, ko je socialdemokracija pomaknila na sredino in razlik skoraj ni več. Pa vendar je francoski primer še bolj pomenljiv zato, ker govori, da opozicije Nemčiji tako rekoč ni. Franciji, in njej nemara najbolj od vseh, ni nikakor do tega, da bi se zoperstavljala Nemčiji. Je pač središčna evropska država; drugi pol francosko-nemškega motorja, pa četudi je zelo opešan; predvsem pa tista, ki dobro ve, da se finančni trgi vedno pozitivno odzovejo, če se pozicioniraš ob boku Nemčije. Vsakokratnemu stanovalcu Elizeja, ne glede na politične barve, nikoli ne pride na misel trd trk z Angelo Merkel oziroma pretirano protivarčevalna govorica. To tačas opažajo predvsem v Italiji, kjer se, podobno kot v Franciji, zavzemajo za rahlejša pravila glede proračunske vzdržnosti in zato še posebno pozorno spremljajo dogajanje v Parizu. Tudi italijanski premier Matteo Renzi je mnenja, da varčevanje škoduje. Toda, kakor je te dni komentiral Corriere della Sera, dobro je, če si v zvezi s Francijo oziroma mediteransko povezavo med Parizom in Rimom nasproti Berlinu ne delamo pretiranih utvar.
Kljub temu padec francoske vlade pomeni precej več kot politični pretres v po velikosti največji državi članici Evropske unije. Aktualiziral je navskrižja med Francijo in Nemčijo, največjima evropskima gospodarstvoma, glede tega, ali so aktualne ekonomske politike in nadaljnje varčevanje ustrezni. O tem dvomi tudi sam Hollande, ki ponavlja, da ima gospodarska rast prednost pred saniranjem financ. Nedavno je glasno problematiziral francosko zmožnost doseganja proračunskih ciljev evroobmočja oziroma znižanje proračunskega primanjkljaja, povedal je, da je rast talka varčevalne politike. To je bila najbolj javna francoska zavrnitev nemškega varčevanja. A ko je predsednik že sredi poletja postavil pod vprašaj evropsko smer, je brž sledil rezek odziv nemške vlade, da popravki ekonomske politike nikakor niso potrebni.
Privrženci Pikettyja
Kar se tiče notranjefrancoskih razhajanj in nove vlade, ki pomeni pomik bolj desno, pa gre tako za obliko kakor za vsebino. Hollande in Montebourg si nikoli nista bila blizu, predsednik, češ da ga je leta 2012 povabil v vlado v skladu s starim motom Françoisa Mitterranda »nobenih sovražnikov na levici«; menil je, da je težavnega socialista bolje imeti znotraj kot zunaj vlade. Mimogrede, aktualni predsednik in odstopljeni minister sta se že leta 2005 znašla na različnih bregovih, slednji je ob referendumu nasprotoval pogodbi o evropski ustavi. Kot zelo prepričani levičar je blizu idejam Thomasa Pikettyja. Francoski ekonomist, avtor kultnega Kapitala v 21. stoletju, velja za osrednjo referenco, njegova govorica o »boju proti neenakosti« je postala stalnica radikalnih glasov francoskih socialistov. Pa vendar naj bi sodu izbile dno predvsem javne, jedke kritike, uperjene ne samo zoper varčevanje, temveč v zaostrovanje z Nemčijo. Slednje je bilo za Hollanda, ki je sam kritičen do varčevalne doktrine, a skuša rešiti svoj mandat, preveč. Kljub vsemu ostaja dejstvo, da ekonomska razhajanja z Nemčijo niso zožena samo na radikalni tabor, ki sledi idejam Pikettyja.
Čeprav Jacques Attali pravi, da »nas ne bi smela preveč obsedati Nemčija«, češ »Francija ostaja politična sila, Nemčija ne«, padec vlade francosko-nemško razmerje politično še bolj preveša v korist Nemčije. Francija je videti ekonomsko med najšibkejšimi členi evroobmočja. Letos praktično nima rasti, je pod pritiskom EU, naj uredi svoje finance, vendar proračunskih meril ne bo dosegla niti prihodnje leto; zdi se, da si za to niti preveč ne prizadeva, da ne bi dodatno poslabšala ekonomskih razmer. Stanje v Evropi je scela nezavidljivo. Nemško gospodarstvo se krči. V Španiji, kjer se je mudila nemška kanclerka ravno v času, ko se je sesula francoska vlada, in je spodbudno trepljala premiera Mariana Rajoya, je opaziti nekaj okrevanja, vendar država ječi pod bremenom nenehnega krčenja in rezanja. V Grčiji in na Portugalskem je prebivalstvo sploh na tleh, Italija, ki že šest let stagnira, je ponovno v recesiji. V tretjem največjem evropskem gospodarstvu bo letos dolg dosegel 135 odstotkov bruto domačega produkta. Že vse poletje se tenzije v Evropski uniji samo povečujejo.
»Latinski imperij«
Čeprav številni glasovi vsepovsod opazarjajo, da je varčevalna logika diskreditirana in čeprav je slišati kritike vsepovsod, se malo spremeni. Pomenljivo je, da Francija pač ni zaintersirana za to, da bi se postavila na čelo šibkih držav. Sama preveč težavno lovi krhko ravnotežje, da ne zdrsne na tako imenovani periferijo, po ekonomskih kazalnikih je bliže južnoevropskemu obrobju kot javnofinančno vzdržnemu severu. Podobno kot je nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy mukoma ohranjal korak s kanclerko Merklovo, ki ji niti sami ni bilo do tega, da pretirano kazala nemško premoč, to počne tudi François Hollande.
Italijanski filozof Giorgio Agamben je na vrhuncu evrske krize izražal zaskrbljenost zaradi Unije, ki jo pogajanjajo samo še ekonomski razmislek in ekonomske sorodnosti in nič več kulturne. Pozival je k povezavi sredozemskih držav članic Evropske unije, ki bi se lahko zoperstavile prevladujoči vlogi Nemčije v integraciji. Predobro je opažal razjede v evropskem tkivu, tisto, na kar se zreducirala Unija, v kateri bogata manjšina vsiljuje interese bogate večine. Metaforično je pisal o »mediteranskem imperiju«, ki bi vrnil udarec. To zadnje je postalo docela iluzorno.
