Boj za višje plače: pomembna zmaga za ameriške delavce

Več tisoč protestnikov je v sredo­ počasi korakalo okoli­ ­sedeža podjetja McDonald's in od največje verige hitre prehrane­ na svetu zahtevalo,­ naj zviša minimalno urno postavko na 15 dolarjev. Vse bolj vplivno gibanje Boj za 15$ je hkrati­ slavilo, saj so v Los Angele­su, drugem največjem ameriškem mestu, sklenili, da bodo do leta 2020 dvignili minimalno urno postavko na najmanj 15 dolarjev.

Boj za dvig minimalne plače je včasih potekal v ameriškem zveznem kongresu in parlamentih zveznih držav. Toda z vzponom reaganovske desnice, ki meni, da delavcem najbolje pomagajo, če pomagajo podjetjem, so prevladali poslovni interesi, dvig produktivnosti pa se vse bolj izdatno pretaka v dobičke namesto v plače. Ob upoštevanju inflacije se je pokazalo, da je zvezno določena minimalna urna postavka dosegla najvišjo vrednost leta 1968 (10,94 dolarja, zdaj je le še 7,25 dolarja) in se že desetletja znižuje. Kongres jo je nazadnje zvišal 2009.

Spreminjanje pogleda

Zato so prevzele pobudo lokalne skupnosti, v zadnjih nekaj letih jih je že skoraj dva ducata odločilo, da bodo same zvišale najmanjši znesek, ki ga morajo delodajalci plačati zaposlenim. Los Angeles je postal četrto mesto, ki je letos zvišalo to mejo na 15 dolarjev na uro (poleg Seattla, San Francisca in Emeryvilla v Kaliforniji), toda s skoraj 4 milijoni prebivalcev pomeni pomemben mejnik v kampanji za občuten dvig najnižjih plačil. Predvsem pa je znak, kako hitro se v ZDA spreminja pogled na pravično plačilo in kako počasi se odzivajo politiki.

Po februarski raziskavi tiskovne agencije AP je kar 60 odstotkov vprašanih Američanov podprlo dvig minimalnih plač (nasprotovalo mu je le 20 odstotkov). Ob začetku gibanja Boj za 15$, ki se zavzema za dvig plač v industriji hitre prehrane, so se njihove zahteve zdele neuresničljive, saj je predsednik Barack Obama še pred dvema letoma v tradicionalnem nagovoru države predlagal dvig zvezne minimalne urne postavke na 9 dolarjev. Lani je podprl dvig na 10,10 dolarja, letos Bela hiša podpira zakonski predlog, ki kot najnižje plačilo ­določa 12 dolarjev na uro.

»Ne bomo čakali na Washington, da dvignemo Američane iz revščine, preveč se jih s težavo prebija s prenizkimi zaslužki,« je losangeleški župan Eric Garcetti oznanil podporo zvišanju. Minimalne urne postavke bodo postopoma do leta 2020 dvignili na raven 15 dolarjev, nato bodo avtomatsko usklajene z inflacijo. To je ena od ključnih zahtev aktivistov. Trend se počasi širi na raven zveznih držav, saj jih bo letos prvič več kot polovica imela višjo minimalno plačo od zvezno določenega minimuma.

Konservativni politiki in večji del poslovne skupnosti opozarjajo, da bodo posledice dviga izgubljena delovna mesta, še posebej, če se bodo najnižje plače zvišale razmeroma hitro, kot v Los Angelesu. Toda raziskava ekonomistov Davida Carda in Alana Kruegerja je že pred leti pokazala, da so učinki manjših dvigov na zaposlenost zanemarljivi, večinoma pa pozitivno vplivajo na gospodarstvo. Večji skoki imajo lahko negativne posledice, kar priznavajo tudi njihovi zagovorniki. Toda hkrati dokazujejo, da kratkoročne izgube delovnih mest odtehtajo blaženje negotovosti in nove priložnosti, ki jih za večino prinesejo višje plače.

Napačna smer

Mnogo kritik je neupravičenih. Po dvigu minimalnih plač v Seattlu se je mesečnik Seattle Magazine spraševal, »zakaj se zadnje čase zapira toliko restavracij«, in med razlogi navedel dvig plač. Toda po uradnih podatkih se število propadlih restavracij ni povečalo, v resnici se povečuje število prošenj za odprtje novih. »Dvig minimalnih plač pomeni prenos premoženja,« je ugotovil Barry Ritholtz, ustanovitelj in vodja podjetja za upravljanje premoženja, zato so lastniki kapitala po njegovem sprožili medijsko protiofenzivo.

Na njenem čelu je industrija hitre prehrane, saj zaposluje največ delavcev z minimalno plačo. Po študiji Središča za delavske raziskave in izobrazbo na univerzi Berkeley kar 52 odstotkov zaposlenih v restavracijah hitre prehrane prejema eno ali več socialnih pomoči, kar državo pri sedanji ravni minimalne plače stane okoli 7 milijard dolarjev. »Prenos premoženja poteka v napačni smeri, od davkoplačevalcev k lastnikom restavracij hitre prehrane,« je zatrdil Ritholtz in poudaril, da bo dvig minimalnih plač zaustavil takšne posredne subvencije.

Tudi na desnici se počasi zavedajo, da vse večja družbena ne­enakost ni več le stvar salonskih razprav, pač pa se skupaj z vse bolj otrplo socialno mobilnostjo preliva v razpoloženje volivcev. Ti so ob lanskih volitvah izglasovali povečanje minimalnih plač v štirih sicer politično konservativnih zveznih državah (Aljaski, Arkansasu, Nebraski in Južni Dakoti).