Tiskane izdaje
»Industriji 4.0«, kot v računalniškem jeziku pravijo četrti industrijski revoluciji, bi pravzaprav morala biti osrednja tema letošnjega davoškega srečanja, na katerem se vsako leto tradicionalno zbere vsa svetovna elita gospodarskih, političnih in mnenjskih voditeljev, med katerimi so celo filmske zvezde. Tako si je vsaj zamislil ustanovitelj svetovnega foruma Klaus Schwab. Po njegovem je svet tik pred dramatičnim tehnološkim preobratom, »ki bo v temeljih spremenil vse sedanje načine življenja, dela in medsebojnih odnosov«.
Z umetno inteligenco, roboti, internetom stvari, samovozečimi avtomobili, tridimenzionalnim tiskanjem, nanotehnologijo, sintetično biologijo, znanostjo materialov, hranjenjem energije in kvantnim računalništvom se nam obetajo transformacije, kakršnih človeštvo še ni doživelo. Z eno nogo smo torej že na pragu časa, ko bogati za svoje bogatenje sploh ne bodo več potrebovali delavcev, vedno zoprnih jim sindikatov in države.
Vodilno temo davoškega foruma so potem, vsaj v medijh, neverjetno hitro zasenčili povsem posvetni in vsakdanji politični problemi od vojn in beguncev do upadanja kitajske rasti in vse bolj poceni nafte, čeprav utegne »četrta industrijska revolucija«, še preden jo bomo dojeli, vse te probleme povoziti kot nepomembne malenkosti. In odpreti nove, ki se jih danes sploh še ne zavedamo.
Svet dela, tistega z veliko začetnico, ki je skozi vso zgodovino oblikovalo človeka, se namreč neverjetno hitro spreminja. Nove množice brezposelnih, za katere v visoko avtomatizirani proizvodnji sploh ne bo več dela, pa so kaj lahko nove reke lačnih ekonomskih beguncev. Kajti stroji in stvari se s hitrim napredkom tehnologije že vse bolj »razumejo« med seboj.
Zaradi vsesplošnega mreženja in skokovitega napredka komunikacijske tehnike pa že nastajajo visoko kompjuterizirane »inteligentne tovarne«, ki za serijsko proizvodnjo novih izdelkov in ustvarjanje dodane vrednosti (beri: dobičkov) sploh ne potrebujejo več dela človeških rok. Kar so najbrž sanje večine v tistem enem odstotku lastnikov vsega svetovnega kapitala, ki si take tovarne brez vedno problematičnih delavcev in sindikatov lahko kupijo.
Tudi storitveni sektor
A to seveda ni edini problem. Ker vsa ta računalniško vodena, popolnoma avtomatizirana in vse do trgovskih polic programirana industrijska proizvodnja z novimi tehnologijami vse hitreje prodira tudi v storitveno dejavnost, na primer z roboti in robotizacijo, se že zastavlja vprašanje, koliko milijonov delovnih mest bo v bližnji prihodnosti povsem odveč. Saj ne bodo več nikomur potrebna.
Vodilni menedžerji iz petnajstih največjih svetovnih gospodarstev, med katerimi so pred davoškim forumom izvedli anketo, pravijo, da najmanj sedem milijonov. In to že v naslednjih petih letih. Izrinila jih bo sodobna tehnologija, ki je v vodilnih industrijskih državah praktično že dostopna. Koliko ljudi bo izgubilo delo tudi po različnih pisarnah in uradih, kjer so mnoga opravile že zdaj računalniško avtomatizirna ali zaradi »e-poslovanja« nepotrebna, je še večja uganka, praktično isti pa se že začenja dogajati tudi v storitvenem sektorju, kjer bodo računalniki kmalu nadomestili različne vzdrževalce, nadzornike in celo medicinske sestre, in to na zelo podoben način, kot bodo samovozeči avtomobili izrinili takstiste.
Vedno črne prognoze
Optimisti pravijo, da so se v vseh obdobjih človeške zgodovine, ko so stroji nadomestili delo človeških rok, vedno pojavljale zelo črne prognoze. Tako je bilo ob koncu 18. stoletja, ko sta para in vodna sila v prvi industrijski revoluciji nadomestili silo mišic, isto se je ponovilo na začetku 20 stoletja z uvedbo masovne proizvodnje in tekočega traku, zelo podobne strahove, kaj bodo sploh še počeli delavci, pa je bilo zaznati tudi konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je tretja industrijska revolucija prinesla uporaba elektronike in informacijske tehnologije, kar je čez noč omogočilo avtomatizacijo in tudi prvo industrijsko robotizacijo proizvodnje.
Toda še vedno se je potem pokazalo, pravijo eksperti, da je bila izguba delovnih mest na račun takih ali drugačnih strojev samo začasna, in da so se prej ali slej odprle nove niše. Ko so stroji prevzeli enostavnejše delo, so se ljudem vedno odprle možnosti za bolj specializirane poklice.
Tako naj bi bilo tudi pri industrijski revoluciji 4.0, ki pa vseeno utegne biti bistveno drugačna od vseh prejšnih. Dela namreč ne bo izgubila samo nižje kvalificirana delovna sila, ampak tudi velik del srednje izobražene. Sodobni svet visoke tehnologije bo namreč, tako vsaj pravijo poznavalci, potreboval samo še zelo kreativne ljudi in akademike. Izobrazba bo torej postala ključna. Še večji problem pa bo postalo vprašanje delitve z roboti ustvarjene nove vrednosti in zaslug zanjo.
Čigavi bodo dobički?
Po prepričanju ameriških raziskovalcev je približno polovico vseh poklicev že mogoče »kompjuterizirati«. Zato se, kot v knjigi »The Second Machine Age« opozarja Erik Brynjolffson z Inštituta za tehnologijo v Massachusettsu, pred celotno družbo že postavljajo nujne zahteve po povsem drugačni delitvi družbenega blagostanja.
Jasno je namreč, da bo industrijska revolucija 4.0 v blagajne prinesla veliko več denarja, vprašanje pa je, komu? Problem bi bilo mogoče rešiti s povsem drugačnim in veliko višjim obdavčenjem ali pa z dovolj visokim »temeljnim dohodkom«, pri čemer pa seveda ni izključeno, kot opozarja Brynjolffson, da se lastniki vseh teh zelo zapletenih proizvodnih sistemov, strojev in »pametnih tovarn«, ki bodo zmogle proizvajati celo brez delavcev, taki prerazporeditvi dobičkov ne bodo uprli. Ključno bo torej, ljudi, lastnike, delovno silo in celotno družbo pravočasno pripraviti na te korenite spremembe. Sicer se lahko v časih očitnega pešanja moči nacionalnih držav in kopičenja bogastva v rokah samo še nekaj posameznikov kar pripravimo na katastrofo.
