Tiskane izdaje
Bruselj − Od začetka krize se je kar pet držav iz evroobmočja znašlo v položaju, ko so morale zaprositi za mednarodno denarno pomoč. To pomoč so Grčija, Portugalska, Španija, Irska in Ciper morali plačati tudi z varčevanjem v javnem sektorju. Vse, razen Grčije, so iz programov pomoči že izstopile.
Do dolžniške krize v območju z evrom so pripeljali tako posledice svetovne finančne krize, ki je izbruhnila v letih 2007/08, kot tudi notranji položaj v njegovih članicah in sama pomanjkljiva struktura denarne unije. Prva domina je bila Grčija, ki je imela leta 2009 javnofinančni primanjkljaj v višini 15 odstotkov BDP in se ni mogla več zadolževati na trgih.
V dramatičnih okoliščinah je maja 2010 dobila rešilni program, ki je bil vreden okoli 110 milijard evrov. Leto pozneje sta sledila podoben program in odpis dolgov zasebnim upnikom, vreden več kot sto milijard evrov. Pogoj za pomoč so bili strogi varčevalno-reformni ukrepi pod nadzorom trojke. Grčija se je utapljala v globoki recesiji in šele leta 2014 so se pokazali prvi znaki okrevanja.
Po prihodu Sirize na oblast januarja 2015 so se zaostrila razmerja s posojilodajalkami in Grčija je bila spet na robu prepada. S sprejetjem tretjega rešilnega programa julija lani, vrednega do 86 milijard evrov, je »reševanje« spet v starih tirnicah.
Bolje kot Grčija
Druge države, ki so morale zaprositi za pomoč, so se hitreje izvlekle iz najhujše krize. Tudi rešilne programe so končale, nazadnje spomladi letos Ciper, ki je moral pred tremi leti zaprositi za pomoč pod pritiskom bančne krize.
Tudi na Irskem, ki je morala jeseni 2010 kot druga država zaprositi za pomoč, so bile glavni vzrok za krizo hude težave bank. Poseben primer je Španija, ki je leta 2012 sicer dobila pomoč za sanacijo bank, a ni imela klasičnega programa pomoči s strogimi varčevalno-reformnimi pogoji.
Portugalska je morala zaprositi za pomoč spomladi 2011, saj na finančnih trgih ni več mogla dobiti denarja, ker je imela previsok dolg in primanjkljaj. Zato je tedanji socialistični primer José Sócrates prošnjo označil za neizogibno.
Čeprav je dolžniška kriza bolj ali manj premagana, območje še vedno čuti njene posledice. Kljub zmanjšanju javnofinančni primanjkljaji ostajajo visoki, brezposelnost se še vedno giblje okoli deset odstotkov, investicijski krč zavira hitrejšo gospodarsko rast.
