Tiskane izdaje
Berlin – V preteklih tednih so se na prvih časopisnih straneh znašle predvsem težave Deutsche Bank in italijanskih bank, IMF pa zdaj svari pred tveganji za ves evropski bančni sistem. Ta je menda predimenzioniran in preveč obremenjen s starimi bremeni.
V poročilu o globalni finančni stabilnosti sicer analizirajo tudi finančne sisteme iz drugih delov sveta. V Mednarodnem denarnem skladu (IMF) kratkoročno ne pričakujejo akutnih finančnih šokov, v poročilu, ki so ga v sredo predstavili v Washingtonu, so vendarle zaskrbljeni zaradi srednjeročnih izzivov, ki ga ne le za banke, ampak tudi zavarovalnice in pokojninske sklade pomenijo nizka gospodarska rast, nizke obresti in vse več zakonskih omejitev. Še posebno omenjajo evropske banke, ki bi morale izvesti temeljite reforme, poravnati slabe kredite in tam, kjer je treba, povečati kapital. Omenjajo tudi zapiranje bančnih podružnic in druge varčevalne ukrepe, ki bi lahko prinesli velike prihranke.
Spletno in mobilno bančništvo
Številne evropske banke že napovedujejo množična odpuščanja, v Nemčiji, ki je bila zaradi Deutsche Bank v zadnjih tednih najbolj na tapeti, naj bi bil bančni sistem s 1700 ustanovami in 34.000 podružnicami še posebno predimenzioniran. Tudi tiste, ki naznanjajo odpuščanja, bodo posle selile v spletno in mobilno bančništvo. V agenciji Thomson Reuters še posebno velike težave napovedujejo tistim, ki se ukvarjajo z investicijskim bančništvom. Temelji se za zdaj najbolj majejo prav evrskim. Deutsche Bank je samo letos izgubila polovico svoje borzne vrednosti, italijansko politično vodstvo pa se vse glasneje zavzema za državno pomoč svojim bankam.
Neustrezna politika ECB
Del krivde za evrske bančne težave tudi v Mednarodnem denarnem skladu vsaj posredno pripisujejo Evropski centralni banki (ECB). Negativne obresti in nekateri drugi denarni instrumenti se po njihovem mnenju približujejo mejam učinkovitosti, srednjeročni stranski učinki za banke in druge finančne ustanove pa se povečujejo. Priporočajo primerno proračunsko in strukturno politiko, o katerih nenehno govori tudi predsednik ECB Mario Draghi. Kritiki pa kljub temu verjamejo, da denarna politika ECB deluje v nasprotju s cilji krepitve bank in gospodarstva, prvim naj bi škodil celo program kvantitativnega sproščanja, saj ECB z njim kupuje številne vrednostne papirje, s katerimi bi sicer trgovale banke.
Drugi s prstom bolj kažejo na evrska pravila, ki na prvo mesto rešiteljev bank postavljajo zasebne upnike. V IMF pa omenjajo tudi politične posledice pomanjkljive rasti dohodkov in povečevanja neenakosti: odpiranje vrat populistični, vase zavarovani politiki.
