Metulja ljubimca (Xi Jinping in Obama) in drugi udeleženci G20

Ker je njuna ljubezen premagala vse drugo, sta iz skupnega groba poletela dva velika, barvita metulja, ki kljubujeta tradiciji in prepovedim.

Ko Kitajci vidijo svojega predsednika Xi Jinpinga, kako se z ameriškim predsednikom Barackom Obamo rokuje in dogovarja o skupni prihodnosti, jim včasih prideta na misel metulja. Tako kot ljubimca iz Hangzhoua sta se tudi državnika na vrhu G20, ki je prav v tem kitajskem mestu, dvignila nad tradicionalno rivalstvo. Tako v dvostranskem srečanju kakor tudi glede multilateralnih tem sta svetu poslala sporočilo, da njuno partnerstvo frfota v globalnem zraku.

Da pa je Obama najpomembnejši gost (čeprav so nekateri kitajski funkcionarji celo javno izjavljali, da je to ruski predsednik Vladimir Putin), se je pokazalo na dva načina. Najprej sta Kitajska in ZDA dan pred vrhom zelo koordinirano in z jasnim ciljem ratificirali pariški sporazum o podnebnih spremembah ter tako postavila skupna tla ne samo za odnose med Pekingom in Washingtonom, ampak tudi za sodelovanje znotraj celotnega kluba G20.

Spoznanje o trajnostnem razvoju

Spoznanje o nujnosti trajnostnega razvoja in barvanje svetovnega družbenega proizvoda v zeleno je postala, vsaj v retoriki in formi, lahka tema tovrstne multilaterale. Od tod je vedno dobro začeti zmanjševanje izpustov škodljivih plinov in različne projekte preprečevanja globalnega segrevanja. Še posebno zdaj, ko je gospodarstvo v nižji prestavi, številni onesnaževalci pa bankrotirani, bi lahko dosegli dovolj rezultatov, s katerimi bi lahko ohranili upanje v to, da bodo izpolnjene vsaj nekatere obljube, dane na takih srečanjih.

Drugi način, s katerim so dali Kitajci Obami vedeti, kako zelo pomemben se jim zdi, je bil nekoliko neprijeten. Ameriškega predsednika so v soboto prisilili, da iz svojega posebnega letala Air Force One izstopi skozi mala vrata na trebuhu letala. Niso mu namreč pripeljali premičnih stopnic, s katerimi bi lahko spustili rdečo preprogo iz višjega položaja. Nesporazum je menda nastal zaradi voznika stopnic, ki ne govori angleško. Varnostniki ameriškega predsednika so prepovedali, da ob njem sedi še prevajalec, zato je moral Obama priti iz letala brez pompa, ki vedno nekoliko namiguje na to, da gre za voditelja svetovne velesile.

Agent kitajske varnosti je nato glasno oštel ameriško svetovalko Susan Rice, ko si je ta poskušala skrajšati pot do kolone avtomobilov, pripravljenih za Obamo, in šla skozi predel, določen za medije. Agent jo je odrival, ona pa mu je nekaj govorila. V naslednjem trenutku se je zaslišalo glasno opozorilo ameriški funkcionarki: »To je naše ozemlje! To je naše letališče!« Da se ve: tokratni vrh G20 je na kitajskih tleh in s tem označuje seljenje žarišča svetovnega razvoja v Azijo. Amerika ni več tako velika, dominantna in vsemogočna.

Čeprav je Kitajska naredila vse, da se med zasedanjem G20 politične teme ne mešajo z gospodarskimi, so se v vseh dvostranskih pogovorih na robu vrha, največ pogovarjali prav o spopadih, premirjih, državnih udarih in varnostnih krizah. Obama je turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu obljubil podporo pri onemogočanju političnih nasprotnikov. Ameriški predsednik je tudi dejal, da se voditelja diplomacije ZDA in Rusije »dan in noč« ukvarjata s sporazumom o ustavitvi nasilja v Siriji. Na vseh srečanjih britanske premierke Therese May z drugimi državniki je bila ključna tema brexit. Med Obamo in Xijem je bilo največ govora o Južnokitajskem morju in sodbi arbitražnega sodišča v Haagu. Vsaka od teh tem je pomemben, če ne že odločilen dejavnik v konstrukciji prihodnjega svetovnega razvoja, pa naj to Kitajci hočejo ali pa ne. Vendar je Xi Jinping v pozdravnem govoru ostal pri gospodarstvu.

Že povsem v navadi je, da voditelji azijske sile na večstranskih srečanjih, posvečenih svetovnim boleznim, ponudijo kitajsko zdravilo. Tudi tokrat je Xi pozval G20, da postane »moštvo za akcijo«. Ker je bilo očitno, da je vsak predsednik oziroma premier prišel v Hangzhou s polno glavo lastnih skrbi, je kitajski predsednik vse članice kluba pozval, naj »se držijo svojih realnosti«, a naj močneje koordinirajo ukrepe upravljanja svetovnega gospodarstva, trgovine in investicij. Pri gradnji »novih poti za rast«, je povedal, je treba spremeniti pristop, odpreti nov prostor za inovacijo in digitalno ekonomijo. Predvsem pa je treba okrepiti mednarodne monetarne, finančne in trgovinske institucije, da bi z njimi reševali strah zaradi prihoda novih sil kakor tudi zaostajanje nerazvitih za tistimi, ki korakajo hitreje.

Medtem ko so se do Obame vsi vedli kakor do voditelja, ki je poslednjič na vrhu G20, je bilo popolnoma očitno, da Xija zelo skrbijo rezultati ameriških volitev in napovedi republikanskega kandidata Donalda Trumpa, da bo ZDA umaknil iz Svetovne trgovinske organizacije. Xi je ponavljal, da je treba graditi odprto globalno gospodarstvo, nadaljevati liberalizacijo trgovine in vlaganj, nasprotovati protekcionizmu ter ne dovoliti, da gre globalizacija v nasprotno smer.

Vendar je zgolj tri dni pred začetkom vrha v Hangzhouu gospodarska zbornica EU na Kitajskem opozorila uradni Peking na rastoče nezadovoljstvo evropskih podjetij zaradi ovir, na katere vse pogosteje naletijo pri prodoru na kitajsko tržišče. Kaj storiti?

Ali bo tokratni vrh G20 prinesel kakršenkoli preobrat v upravljanju svetovnega gospodarstva, bomo še videli. Čeprav je Obama prišel iz letala skozi mala vrata, je bila kitajska želja, da bi vodila svet po »novi poti« razvoja, večinoma odvisna od dogajanja na drugi strani Tihega oceana. Metulja še vedno letita skupaj. Ali bosta zdržala dolgo pot med dvema stoletjema, je vprašanje, na katerega še vedno nihče ne more dati natančnega odgovora.