Najstarejša banka najbolj na dnu

Rim – Italijanom je jasno, da niso pri vrhu evropskega gospodarstva in financ, da so padli tako globoko, kakor so pokazali stresni testi, jim pa tudi ni več vseeno. Njihovi banki Monte dei Paschi di Siena iz Siene in Carige iz Genove sta se na stresnem testu Evropske centralne banke (ECB) izkazali najslabše med vsemi evropskimi bankami. Vlada zdaj išče 4,5 milijarde evrov, da bi pomirila frankfurtsko bančno centralo. Finančnega ministra Padoana pa najbolj skrbi, ali bo država tudi četrto leto zapored v recesiji. Stresnih testov ECB sicer ni prestalo kar devet italijanskih bank, od tega jih je pet v letošnjem letu svoj kapital že okrepilo dovolj, da dodatni ukrepi ne bodo potrebni.

Stresni test, ki ga je najstarejša še delujoča banka na svetu, Banca Monte dei Paschi di Siena, ustanovljena že daljnega leta 1472, pred štirimi leti še dobro prestala, je bil tokrat ubijalski. Vse, kar se je nad banko iz Siene zgrinjalo zadnja leta, ko so škandali pretresali banko in vso italijansko levo sredino, ki je dolga leta stala za najstarejšim denarnim inštitutom, se je zdaj izkazalo v oprijemljivih številkah. Banka ni izgubila samo ugleda, ampak tudi veliko denarja.

Ko so včeraj po objavi stresnih testov odprli borze, je banka Monte dei Paschi di Siena izgubila petino vrednosti, genovska banka Carige pa ne dosti manj. Milanska borza je šla pod vodo.

Več kot štiri milijarde minusa v Sieni in več kot milijarda v Genovi je podatek, ki celo zgovornemu in samozavestnemu predsedniku vlade Matteu Renziju ni pustil takoj do besede. Pokriti izgubo, zbrati 4,5 milijarde, kolikor znaša znesek, potreben po objavi izidov stresnega testa na Apeninskem polotoku, je toliko denarja, da premieru pri tem ne pomaga ne kričanje, ne zmerjanje politike varčevanja Evropske unije, ne govorjenje o reformah, ki se nikamor ne premaknejo, pa tudi ne prepričajo nikogar.

Takojšnje varčevanje in zategovanje pasu

Minister Pier Carlo Padoan, ki mu v Frankfurtu in Bruslju od vseh italijanskih politikov in ekonomistov najbolj zaupajo, je takoj zagotovil skrajno varčevanje, zategovanje pasov in pokritje bančnega minusa. To pa je seveda še nekoliko bolj razjezilo sindikalno bazo in levico, ki ji sicer pripada tudi premier Renzi. Padoan kani vse urediti z ukrepi, ki naj prihranijo 4,5 milijarde evrov, baza pa se sprašuje, kje jih lahko vzame. Tudi minister sam je v pismu Frankfurtu opozoril, da je bruto domači proizvod (BDP) v zadnjih petih letih padel za desetino, kar pomeni, da res ni kje več vzeti.

Italija je zadnje dni doživela množične proteste zaradi Renzijevih varčevalnih ukrepov, njegove reforme so tako razjezile sindikalno članstvo, da vladna palača in nekdanja baza najmočnejše vladne Demokratske stranke ne najdeta več skupnega jezika.

Sindikate najbolj moti, ker Renzi ukinja težko priborjeno delavsko zakonodajo, ki so jo sindikati pisali desetletja. Zahtevati, da država ostane na ravni zakonodaje iz leta 1970 je približno tako, kakor če bi v digitalni fotoaparat tlačil filmski trak, je odgovoril Renzi in si nakopal nove nasprotnike.