Tiskane izdaje
Čas je, da razbijemo največje finančne institucije v državi, je senator Bernie Sanders oznanil konec maja, ko je uradno začel svojo kampanjo za predsednika ZDA. Tako imenovano drobljenje velikih bank ni le zamisel ameriške levice, omenjajo ga tudi nekateri konservativci na desnici, kot je senator John McCain. Toda kljub vsemu moralnemu hazardu nekateri ekonomisti opozarjajo, da bi to povzročilo veliko težav.
Ameriška javnost in politika sta še vedno pod vtisom reševanja Wall Streeta izpred sedmih let, ko je vlada s sedemsto milijard dolarjev vrednim paketom za banke preprečila novo veliko depresijo. Bankirji trdijo, da so vrnili denar, vlada pa je celo pridelala nekaj dobička. »Velika laž,« ugovarja publicist Matt Taibbi, po njegovih beseda je nastal bančni sistem, ki je prevelike banke, da bi jih pustili propasti, naredil le še večje.
Dimna zavesa
Paket Tarp je vlada predsednika Georgea Busha mlajšega sprejela kot državno pomoč pri odkupu nasedlih hipotekarnih posojil od bank, pri čemer naj bi nato lastnikom domov pomagali pri njihovem odplačilu. Toda hitro so pozabili na hipotekarne dolžnike in denar spremenili le v neposredno finančno injekcijo bankam. Pri čemer je bil hkrati dimna zavesa za resnično reševanje Wall Streeta, ki ga je v ozadju izvajala ameriška centralna banka FED.
Med letoma 2007 in 2009 je v obliki kriznih posojil v velike ameriške in mednarodne finančne institucije prečrpala za osupljivih 23.000 milijard dolarjev posojil, pri čemer so bile obrestne mere zanje zelo nizke, v številnih primerih so znašale manj kot en odstotek, v nekaterih celo osupljivih 0,01 odstotka. V času, ko so povprečni Američani izgubljali službe in domove, so se bankirji kopali v denarju in si hitro spet začenjali izplačevati svoje razkošne bonuse.
Jeza, ki jo je izražalo gibanje Okupirajmo Wall Street, se je preselila v del politike in po zatonu gibanja ni izginila. Senatorka Elizabeth Warren, ki pravi, da je postavila intelektualne temelje gibanja, je postala vztrajen kritik tesne povezave med Washingtonom in Wall Streetom ter zagovornica reforme, s katero bi omejili velikost bank in zaostrili finančno zakonodajo. Njeni pogledi se vse bolj krešejo s pritiski lobistov finančne industrije, naj kongres ublaži nadzorno zakonodajo, ki je nastala po veliki krizi.
»Če velike finančne institucije vedo, da bodo od FED dobile poceni denar, jih to spodbuja k večjemu tveganju – to pa le še povečuje možnosti za izbruh nove finančne krize,« je na moralno tveganje opozorila sredi maja, ko je predlagala zakon, s katerimi bi omejili radodarnost centralne banke. Svet si trenutno ne more privoščiti novega zdrsa v krizo, saj prezadolžene države in centralne banke z že tako zelo nizkimi obrestnimi merami tako rekoč nimajo orodja za boj proti krčenju gospodarstva.
Prevelik za obstoj
»Zdaj so štiri največje ameriške banke za 30 odstotkov večje, kot so bile pred petimi leti. In pet največjih bank ima v lasti več kot polovico vsega bančnega premoženja v ZDA,« opozarja Warrenova. Po podatkih Zvezne združbe za zavarovanje hranilnih vlog je bilo 1984 v ZDA 14.483 bank, lani le še 5643, hkrati se je povprečna velikost bank sorazmerno povečevala, od 167 milijonov dolarjev leta 1984 (ob upoštevanju inflacije) do sedanjih več kot 900 milijonov dolarjev.
Zagovorniki razbitja megabank pravijo, da so v času krize štiri (Bank of America, Citibank, Wachovia Bank in Washington Mutual Bank) od desetih največjih finančnih ustanov bankrotirale ali se zatekle k državni pomoči, medtem ko je podobne težave imelo le šest odstotkov manjših bank. Senator Sanders je tako na začetku prejšnjega meseca vložil predlog zakona Prevelik za propad, prevelik za obstoj, po katerem naj bi finančno ministrstvo v letu dni razbilo megabanke.
Ob razrastu ekonomskega populizma med predsedniškimi kandidati demokratske stranke in njihovem pomikanju na levico se nekoč politično obrobne zamisli širijo tudi proti favoritki predsedniškega boja Hillary Clinton. Če bo podprla tudi bančno drobljenje, bi bila to posebna ironija, saj je njen mož Bill Clinton z rahljanjem bančnih pravil postavil temelje za veliko krizo.
Demokratski poslanec Brad Sherman, skupaj s Sandersom soavtor predloga o razbitju bank, trdi, da »ne gre za levičarsko rešitev, zamisel podpira tudi večina ameriških bankirjev«. Toda ta večina pomeni predvsem stotnije manjših bank, ki bi bile zelo zadovoljne, če bi vlada razkosala njihove največje konkurente.
Nezgoščene ZDA
»Zabavno bi bilo razbiti te prenapihnjene stroje denarja, če ne zaradi česa drugega, pa zato, da bi slišali cviljenje njihovih preplačanih direktorjev,« pravi publicist Michael Grunwald. A v isti sapi trdi, da to morda ne bi bila pametna odločitev. Tudi David Wheelock, podpredsednik veje ameriške centralne banke v St. Loiusu, opozarja, da bi to lahko zvišalo bančne stroške.
Starejše raziskave so ugotavljale, da banke pri okoli 500 milijonih dolarjev dosežejo velikost, ko njihovo povečevanje ne vpliva več na zniževanje stroškov. Toda nekatere nove analize to številko potiskajo že proti tisoč milijardam in še dlje. Prav tako razvoj sodobnih tehnologij omogoča lažje zbiranje podatkov o strankah in ocenjevanje njihovega tveganja, zato ni več potreben tako neposreden stik, kot ga z lokalno skupnostjo negujejo manjše banke.
Grunwald ugotavlja, da Bear Stearns ni sodila niti med petnajst največjih finančnih ustanov v ZDA, ko je FED marca 2008 začela njeno reševanje. Banka Lehman Brothers, ki so jo septembra nato pustili propasti, kar je sprožilo topljenje mednarodnih finančnih trgov, ni sodila med prvo deseterico. Če bi danes hoteli razbiti velikanko JP Morgan Chase, ki je s približno 2500 milijard dolarjev vredna za osem tedanjih Bearov, bi to pomenilo nastanek vsaj devetih novih bank.
Brian Moynihan, direktor Bank of America, še ene ameriške finančne velikanke, je pred kratkim dejal, da bi ob ločitvi enote za naložbeno bančništvo od bančnih okenc še vedno dobili podjetji, ki bi bili »sistemsko pomembni«. V jeziku bančnikov to pomeni, da bi bili preveliki, da bi ju država lahko pustila propasti. Takšne delitve bi pomenile zelo velik logističen izziv, Sandersov zakonski predlog pa na štirih straneh niti ne poskuša streti tega oreha.
Bitje plati zvona o ameriškem bančnem sektorju se nekoliko uduši ob primerjavi z azijskim in evropskim, saj njegovo premoženje obsega le 117 odstotkov BDP ZDA, medtem ko so, denimo, francoske (421 odstotkov državnega BDP) in britanske (373 odstotkov državnega BDP) banke v svojem okolju precej bolj prevladujoče. Tudi zgoščenost bančnega kapitala je v ZDA manjša, prvih pet britanskih bank je vrednih 309 odstotkov državnega BDP (francoska peterica 257 odstotkov BDP), medtem ko je prvih pet bank v ZDA vrednih 54 odstotkov ameriškega BDP.
JP Morgan Chase je šele šesta največja banka na svetu in edina ameriška predstavnica med prvo deseterico, njeno razbitje bi velike stranke lahko odgnalo h konkurenci. Manjše finančne ustanove ne morejo financirati mednarodnih megaprojektov ali velikih združitvenih postopkov. Toda vse te težave je vredno pretrpeti, če bi to preprečilo ponovitve velike finančne krize izpred sedmih let. Grunwald pravi, da razbitje tega ne zagotavlja.
Udobje velikosti
Štiri največje ameriške banke so zdaj resda za 80 odstotkov večje, kot so bile leta 2007, vendar je to predvsem posledica združevanja z manjšimi konkurentkami, ki so se takrat znašle na robu propada. Povezovanje je potekalo pod vladno prisilo, ki je med bančno paniko tako reševala potapljajočo se barko. Brad Sherman sicer trdi, da ob številnih manjših bankah teh težav sploh ne bi bilo, toda po drugi strani si lahko samo velika banka, kakršna je JP Morgan Chase, privošči izgubo šest milijard dolarjev, kot jo je povzročil nenadzorovani broker v Londonu, ne da bi to povzročilo njen propad.
Tudi razdrobljenost ni varovalka pred finančnimi krizami, saj je veliko depresijo povzročil serijski propad majhnih bank. »Moralno hazardiranje ni le težava velikih, vlada je poleg velikih reševala tudi več kot devetsto majhnih bank. Te so bile pred krizo še bolj odvisne od spornih nepremičninskih posojil kot morski psi z Wall Streeta,« ugotavlja Grunwald.
Po njegovih besedah dosedanje finančne reforme, od ameriškega zakona Dodd-Frank do mednarodnega dogovora Basel 3, zagotavljajo rezultate, banke imajo več kapitala in so manj odvisne od kratkoročnih posojil, ki ob krizah v trenutku presahnejo. »Razbitje velikih bank bi povzročilo hude nemire v industriji, ki temelji na zaupanju, in ne bi odpravilo naslednje krize. V najboljšem primeru bi bila ta drugačna od zadnje,« je prepričan Grunwald.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
