Tiskane izdaje
Ko je bil med dvanajstimi državami Azijsko-pacifiškega območja v ponedeljek končno sprejet sporazum o ustanovitvi omenjenega bloka, je lahko ameriški predsednik Barack Obama zgolj ponovil stavek, ki ga je izrekel aprila: »Če ne bomo mi napisali pravil, jih bo na tem območju vzpostavila Kitajska, mi pa bomo odrinjeni na obrobje.«
Amerika upa, da bo TPP svojevrsten trgovinski pravilnik svetovne ureditve, v katerem bo imela ona še vedno korak prednosti pred rastočo azijsko silo. Ta korak naj bi sestavljali visoki standardi blagovne izmenjave, naložb in premeščanja proizvodnje, ki jih Kitajska, kot se zdi, noče ali ne more sprejeti.
Vodstvo v Pekingu je z dokajšnjo previdnostjo sprejelo sklenitev pogajanj o vzpostavitvi TPP. Kitajsko ministrstvo za trgovino je izrazilo upanje, da bo novi sporazum »spodbudil rast azijsko-pacifiške trgovine, naložb in gospodarstva«, ob tem pa ponovilo, da je »Kitajska odprta za sleherni mehanizem, ki se ravna po pravilih Svetovne trgovinske organizacije in ki lahko pripomore k integraciji Azijskega Pacifika«.
In čeprav je japonski premier Šinzo Abe izrazil željo, da bi se tudi Kitajska »v prihodnosti vključila v ta sistem, ker bi to pripomoglo k japonski varnosti ter stabilnosti celotnega območja«, bo TPP do nadaljnjega eden redkih trgovinskih blokov, ki se razprostira prek Tihega oceana, v katerem druga največja gospodarska sila na svetu nima svojega mesta.
Kljub temu je TPP največji trgovinski blok na svetu. Z ZDA, Kanado, Mehiko, Čilom in Perujem na eni strani oceana ter Japonsko, Avstralijo, Novo Zelandijo, Brunejem, Malezijo, Vietnamom in Singapurjem na drugi strani zajema kar 40 odstotkov globalnega gospodarstva, skupni domači proizvod pa znaša blizu 30 tisoč milijard dolarjev. Če ga bodo s svojimi zakonodajnimi telesi ratificirale vse države, bo omogočil odpravo okoli 98 odstotkov taks na uvoz blaga, hkrati pa bo izboljšal standarde zaščite intelektualne lastnine, povečal sredstva za boj proti piratstvu in tako industrijam s tehnološkimi inovacijami ponudil nov občutek varnosti ob vstopu na tuje trge. TPP bo uvedel strožja načela spoštovanja neodvisnih sindikatov v družbah, v katere bo vstopal kapital iz drugih držav, pri čemer vodilne države tega bloka upajo, da bodo s tem zadali kvalitativni udarec tistemu, kar se zdaj imenuje »kitajski model«: prelivanju naložb v smeri cenene in z ničemer zaščitene delovne sile kot temeljnega dejavnika pocenitve proizvodnje.
Največja poraženka
In medtem ko bodo imeli po eni strani največ koristi od TPP japonski proizvajalci avtomobilov in avtomobilskih delov, ki se jim bodo bolj na široko odprla vrata ameriškega trga, in Vietnam, katerega bruto prihodek bi se lahko v naslednjih desetih letih povečal za 11 odstotkov, če se bo izvoz povečal za pričakovanih 28 odstotkov, bo največja poraženka Kitajska, če se seveda ne bo potrudila in tudi sama pridružila novemu bloku.
Izgubila bo del japonskih in ameriških kupcev, po svoje pa jo bo morda še veliko bolj prizadelo to, da bodo območni trgovinski partnerji postali bolj neodvisni od njenega trga in njenih naložb. Tudi če bo azijska sila vse to poskušala kompenzirati s pospešeno gradnjo »gospodarskega pasu in svilne ceste«, kar je strategija obnove trgovinskih vezi med Azijo in Evropo, ki se opira na novo banko, v kateri prevladuje Kitajska, bi se lahko prostor za njeno trgovinsko prevlado že na začetku občutno zožil.
A TPP je za zdaj še vedno bolj obljuba kot stvarnost. Njegovo ratifikacijo v ameriškem kongresu bo oteževala predvolilna kampanja, v Kanadi pa bodo celotno proceduro preložili do konca tamkajšnjih volitev. V Maleziji se bo razprava o novem bloku spotikala ob korupcijske obtožbe proti premieru Nadžibu Razaku, na Japonskem pa se bodo argumenti v prid članstvu v tem partnerstvu po svoje lomili med prvo in drugo inačico »abenomike«. Prva namreč vztraja pri strukturnih reformah japonskega gospodarstva, medtem ko druga, ki naj bi za širšo javnost zvenela nekoliko bolj privlačno, vnaša nove elemente, kot so povečanje plodnosti in izboljšanje socialne varnosti za starejše. Abe se bo moral odločiti, čemu bo dal prednost. Svobodno-trgovinski pakt ga vnaprej poziva, naj se obrne tja, od koder je začel: k reformam, ki morajo biti izpeljane brez populističnih kompromisov.
A v prav nobeni od držav podpisnic TPP ne manjka očitkov na račun takšnega bloka. Ameriška avtomobilska industrija je v strahu pred dvojnimi merili, ki bi japonski trg pustili za protekcionistično zaveso, farmacevtska industrija se boji, da bodo veliki proizvajalci blokirali proizvodnjo generičnih zdravil, razvitejše države pa je strah tega, da bodo ugasnila številna delovna mesta, ker se bo proizvodnja selila v države v razvoju.
Med ratifikacijo in rešetom
In medtem ko Azijsko-pacifiško območje koleba glede tega, ali bi bilo treba ratifikacijo TPP čim bolj pospešiti, ali pa jo raje spustiti skozi sito in rešeto javno polemike, pa iz evropskega zornega kota na njegovo sprejetje in izvajanje gledajo kot na predigro za Transatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo (TTIP). Številni sektorji bodo podobni ali celo povsem identični v obeh sporazumih, zlasti ko gre za urejanje kmetijskih pridelkov, intelektualne lastnine, varstva okolja in naložb.
Evropejci bodo torej opazovali, ali se bo med obema stranema Tihega oceana vzpostavila simetrija in recipročnost, nato pa iz tega črpali poduke za sklenitev pogajanj v zvezi s TTIP. Od vsega pa bo kljub vsemu najbolj pomembno to, ali je TTIP v resnici predvsem arena trgovinske hladne vojne proti Kitajski. Če je tako, potem je vprašanje, kar pomeni TTIP in komu na evropskih tleh bodo prek tega sporazuma Američani poskušali vsiliti svoja pravila igre.
