Trg nafte: Zmagovalci in poraženci istega zloma

Zaradi hitrega padca cen bo treba vzpostaviti novo ali vsaj prilagojeno gospodarsko ureditev.

pet, 22.01.2016, 20:00; spremenjen: 20:37

Richard Harris, izvršni direktor hiše Port Shelter Investment Management, je analiziral razmere, v katerih je cena surove nafte samo v 18 mesecih padla s 115 na manj kakor 30 ameriških dolarjev, in upravičeno ugotovil, da takšen padec pomeni samo to, da bo takšno gospodarstvo, utemeljeno na fosilnih gorivih, preživelo še dvesto let.

»Konec koncev,« pravi Harris, »se bo globalno segrevanje nadaljevalo ne glede na to, s katerim gorivom bomo pozimi proizvajali toploto, poleti pa ustvarjali hlad.« Dovolj je že, če se sprehodimo po avstralskih in evropskih mestih ter se prepričamo, kako je izpuste umazanih goriv mogoče očistiti z že obstoječo tehnologijo.

Toda to ne pomeni, da bo nadaljevanje obdobja nafte, ki se je pocenila, preprosto. Najprej bo treba prešteti zmagovalce in poražence hitrega padca cen, to pa pomeni, da bo pravzaprav treba vzpostaviti novo ali vsaj prilagojeno gospodarsko ureditev. Nikakršnih zagotovil nimamo, da bo ta proces potekal mirno.

Črta med zmagovalci in poraženci

Izkušnje 20. stoletja nam dokazujejo, da takrat, kadar se cena nafte zniža za 10 odstotkov, globalno gospodarstvo zraste od 0,1 do 0,5 odstotka. Toda ko cena v letu in pol pade za 75 odstotkov, je svet nenadoma v nevarnosti, da se bo utopil v nafti. Pomemben del vrednosti borznih indeksov je namreč povezan z naftno industrijo in številni naložbeni projekti so se do zdaj zanašali prav na tiste, ki so imeli dobiček od trdnih cen tega energenta. Zaradi spremembe, zlasti tako hitre, bodo – ponekod se je to že zgodilo – veliki projekti zamrznjeni, dokler ne bomo videli, kdo bo preživel, kdo pa se bo potopil pod led ohlajenega trga energentov.

Če bi obstajale jasne razmejitvene črte med zmagovalci in poraženci, bi lahko rekli, da bo poceni nafta koristila Kitajski in Indiji, Japonski in Evropi, težave in vse večjo krizo pa bo povzročala Rusiji in Venezueli, Nigeriji in Saudski Arabiji. Lahko bi našteli še več držav v obeh skupinah, toda že s tako kratkimi seznami smo pokazali, da bo nova naftna matematika vnesla veliko zmede v forume, kakršni so G20 ali države Brics (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika).

Viri iz Gazproma so pred kratkim za Reuters razkrili, da bo Rusija pošiljala Kitajski precej manj plina, kakor so pričakovali leta 2014, ko so zmagoslavno sklenili sporazum o povezovanju dveh sosed s plinovodom. Ko so se dogovorili o projektu, vrednem 400 milijard dolarjev, je bila nafta dražja od 100 dolarjev za sod, kitajsko gospodarstvo pa se še ni ohlajalo tako kakor danes. Plin bo stekel leta 2019, kakor so se dogovorili, toda Gazpromovi ljudje zdaj napovedujejo, da bodo količine precej manjše. Zaradi negotovosti na obeh področjih – tako na trgu energentov kakor pri perspektivah kitajske rasti – se zdi projekt precej manj zanimiv za obe strani.

Spreminjanje političnih projektov

Prav tako je jasno, da bodo cene energentov vplivale na prilagajanje ali radikalno spreminjanje političnih projektov. Se bo Rusija še naprej »obračala na vzhod«, če ji bodo kupci nafte in plina v vzhodni Aziji nastavili zanko okoli vratu in zahtevali ceno, ki jo je še do pred kratkim sama določala? In ali bo Kitajska še naprej množično vlagala v Afriko, zdaj ko nafto lahko kupi za četrtino cene od tiste, s katero je do pred kratkim gradila svojo strategijo na črni celini?

Težava s trgom je tudi zdaj tako kakor vedno v hitrosti sprememb na trgu. Zaradi pocenitve energije bi praviloma moral zapihati svež veter pod krili gospodarstev energetskih odvisnikov, vendar se tokrat ne zdi tako.

V ZDA je družba JPMorgan Chase pred letom dni predvidela, da se bo zaradi pocenitve nafte leta 2015 povečala gospodarska rast za 0,7 odstotka, zdaj pa ocenjuje, da bo gospodarstvo spodbudila samo za 0,1 odstotka. Goldman Sachs pričakuje, da bo vpliv poceni energije ničen.

Tudi Kitajska ne predvideva, da se bodo zaradi nižjih stroškov uvoza energije kratkoročno izboljšale možnosti za stabiliziranje borznih indeksov in povečanje domače porabe. Letalski prevoz in avtomobilska industrija na splošno veljata za zmagovalca v razmerah naftnega kolapsa, toda če bi hoteli preprost račun spremeniti v stabilno gibanje, bi se morali porabniki najprej prepričati, da bo novo stanje še dolgo ostalo takšno, kakršno je. Koristni učinki se bodo morda pojavili pozneje, vendar bo do takrat kitajsko gospodarsko upočasnjevanje kljub vsemu stalo dobrih deset milijonov delovnih mest.

Ali bo pocenitev destabilizirala svet?

Dokler se zmagovalci ne bodo postavili na svoje noge, poraženci pa pozdravili svojih ran, se je najpomembneje vprašati, ali bo pocenitev nafte destabilizirala svet. Teoretiki ponujajo zelo različne odgovore. Pravzaprav nihče ne ve, ali bo bližnja prihodnost razburljiva zaradi nafte ali zaradi vsega drugega, kar je že razgrelo žarišča na Bližnjem vzhodu, zagrozilo z družbenimi neredi v Aziji in povzročilo velike spremembe v Evropi.

Za Kanado, denimo, lahko rečemo, da se je znašla v težavah predvsem zaradi nafte. Njene pokrajine, ki so se zanašale predvsem na energijo, so podvojile število odpuščenih delavcev, v Alberti pa se je število samomorov povečalo za 30 odstotkov, ker se hitro povečuje eksistencialna negotovost. Za druge države lahko rečemo samo to, da je stanje zapleteno.

Navsezadnje, ali sploh kdo ve, do kdaj bo nafta ostala poceni? »Še nekaj časa,« pravijo analitiki, toda koliko časa je to, nihče ne more napovedati dovolj natančno.

Prijavi sovražni govor