Tiskane izdaje
Dublin se poleg Frankfurta in Pariza omenja kot eno izmed mest, ki bi lahko v primeru izstopa Britanije iz Evropske unije bilo pomemben konkurent londonski finančni industriji. Irski prestolnici so v prid prijazna davčna zakonodaja, jezik in seveda članstvo v EU, ki tujim bankam zagotavljajo nemoteno poslovanje ne le na Irskem, ampak na celotnem ozemlju Unije.
Poseben status Londona kot središča svetovne in s tem tudi evropske finančne industrije bi bil lahko ogrožen, če bi se Britanija odločila, da štiri desetletja po vstopu v EU gospodarske prednosti ne odtehtajo političnih pomanjkljivosti evropskega povezovanja in integracije, ter kot prva članica zapustila skupnost držav.
V političnih in akademskih razpravah na to temo sta največkrat soočeni dve šoli razmišljanja: prva na morebiten izstop iz EU gleda kot na največjo grožnjo londonski finančni industriji, pri čemer vztraja, da bi vrnitev članstva zmanjšala vpliv Britanije pri pisanju evropske zakonodaje in po vsej verjetnosti povzročila eksodus tujih finančnih institucij, ki v želji po delovanju na evropskem trgu v Britaniji ne bi imele več kaj dosti početi. Druga jo razume kot edinstveno priložnost, ki bi Londonu povrnila stare, skoraj imperialistične atribute: mesto, osvobojeno bremen taiste evropske zakonodaje, na katero danes dejansko lahko vpliva, bi postalo nekakšen evropski Singapur ali Hongkong, čezmorsko finančno središče, v katerem bi zakone postavljali interesi trga in ne interesi drugih držav.
Ključna predpostavka, ki je tudi pogoj za uresničevanje vseh napovedi, je nadaljnji neoviran dostop države do skupnega evropskega trga finančnih storitev. Če Britaniji v primeru izstopa ne bi uspelo izpogajati vseobsežnega trgovinskega sporazuma, takšnega kot ga ima EU s Švico ali Norveško, bi jo skoraj zagotovo čakal prvi scenarij. Nobene možnosti namreč ni, da bi London še naprej ostal središče evropske finančne industrije, tudi ko Britanija ne bi bila več del EU. Vloga finančnega središča bi tako pripadla nekemu drugemu mestu. Poleg očitnih kandidatov Frankfurta in Pariza je v povezavi s to titulo vse pogosteje omenjan Dublin.
Iz ozadja v ospredje
Revija Forbes je ta teden britansko prestolnico znova uvrstila na vrh seznama desetih najvplivnejših svetovnih mest. Med razlogi za to je navedla ekonomske prednosti, ki jih poleg angleškega jezika, učinkovite zakonodaje in sodstva prinaša londonski City. Trojica mest, ki se jih omenja kot morebitne nove centre evropske finančne moči, se na seznam pričakovano ni uvrstila. Frankfurt in Pariz bi bila, sodeč po rezultatih globalnega indeksa finančnih središč, blizu skupine najboljših, medtem ko Dublin ne bi imel niti najmanjše možnosti za preboj v ospredje.
Toda Dublina še zdaleč ne gre odpisati, ko gre za iskanje poslovno prijaznega okolja. Navedbe o načrtih nekaterih največjih ameriških bank, ki jih je ta teden objavil Financial Times, irsko prestolnico postavljajo v povsem drugačno luč. Banke, kot so Citigroup, Bank of America in Morgan Stanley, po poročanju časnika pripravljajo preliminarne načrte o prenosu evropskih dejavnosti iz Britanije na Irsko, če bi se britanske grožnje z izstopom iz skupnosti nadaljevale oziroma okrepile.
K temu jih žene pogosto spregledano dejstvo, da Dublin tujim podjetjem ponuja podobne prednosti pri poslovanju, ki jih najdejo v londonskem Cityju. Med najpogosteje omenjanimi dejavniki so nizka stopnja obdavčitve, britanski model pravosodja in angleško govoreče prebivalstvo, medtem ko najpomembnejši ostaja irsko članstvo v EU, ki bankam z irsko licenco omogoča poslovanje na ozemlju celotne Unije.
Ne glede na prednosti bi se Dublin v primeru množičnega priliva tujih bank in finančnih institucij soočil z izjemnimi težavami, saj bi morale tamkajšnje oblasti tako rekoč čez noč vzpostaviti okolje, v katerem bi se banke počutile dobro, regulatorji pa bi lahko nemoteno in učinkovito opravljali svoje delo. Irske oblasti v nasprotju z nemškimi ali francoskimi nimajo pretiranih izkušenj z visokim bančništvom. Še več, navedbe ameriških menedžerjev so v popolnem nasprotju s trendi zadnjih nekaj let, ko so nekatere ameriške investicijske banke, med njimi Goldman Sachs, zapirale podružnice in občutno zmanjšale svojo prisotnost v državi.
Pozitivna inercija
Britanija si, ko gre za finančne storitve, lasti 70 odstotkov evropskega trga. Finančne storitve ustvarijo okoli 8 odstotkov britanskega bruto domačega proizvoda in 12 odstotkov celotnega davčnega priliva. Kar zadeva dejavnosti, povezane z Evropo, v Londonu opravijo kar 78 odstotkov valutnih menjav na območju EU. Primerjava britanske prestolnice in kateregakoli izmed treh mest, ki so omenjana kot potencialne alternative otoškemu finančnemu središču, je praktično nemogoča, če upoštevamo poslovno in pravno infrastrukturo, ki je rezultat ne le desetletij, ampak stoletij prevlade Londona v svetovnem finančnem sistemu.
Odločitev, da London uvrstijo na vrh seznama najvplivnejših svetovnih mest, so pri Forbesu letos pospremili z ugotovitvijo, da je uspeh metropole predvsem rezultat nekdanje slave in pametnega upravljanja z inercijo. Britanija je resda lahko postala drugorazredna velesila, toda status Londona kot svetovnega finančnega središča tudi po več sto letih ostaja samoumeven. Za Britanijo in Evropo bi bilo najbolje, če bi takšen ostal tudi v prihodnje.
