Tiskane izdaje
Bruselj − Današnje srečanje glavnih bankirjev centralnih bank na območju evra na zasedanju sveta ECB je bilo že vnaprej razglašeno za zgodovinsko in eno od prelomnic v bitki z gospodarsko krizo na stari celini. V Frankfurtu naj bi z odločitvijo o nakupu državnih obveznic »na veliko« zagnali tiskarno denarja, da bi odpravil grožnjo deflacijske spirale in pripomogel k obujanju konjunkture.
Okoliščine prelomnega dogodka so pomenljive. Čeprav se je Evropa rešila iz recesije, je njeno okrevanje krhko in po napovedih naj bi ostalo na nizki ravni. Kljub ustavitvi rasti števila Evropejcev brez službe stopnja brezposelnosti ostaja visoka. Reformno-varčevalne zagnanosti v dveh evrskih orjakinjah v hudih težavah, Franciji in Italiji, ni. Območje evra je bilo decembra v območju deflacije. Učinek napovedanega investicijskega programa Jean-Clauda Junckerja je negotov in bo kvečjemu dolgoročno opazen. Po nedeljskih volitvah bo v ospredju spet Grčija.
Denarna oblast v Frankfurtu je po izbruhu krize preizkusila že skoraj vse instrumente. Ključna obrestna mera se je postopno približala ničli (znaša le še 0,05 odstotka), na depozite odvečnega denarja pri ECB morajo banke plačevati negativne obresti, dobivale so dolgoročna posojila po ključni obrestni meri, bankam kriznih držav je ECB vbrizgavala likvidnost, kupovala je z imetjem zavarovane obveznice ... A želenega učinka ni bilo. Že dolgo se je ugibalo, kdaj bo zgledu ameriške centralne banke (Fed) in britanske centralne banke (Bank of England) uporabila skrajno orožje, množično kupovanje državnih obveznic za preplavljanje trga s svežim denarjem.
Nagrada za zavračanje reform?
To je doslej veljalo za tabu. ECB je sicer že ukrepala z nakupom državnih obveznic. Po izbruhu dolžniške krize pred petimi leti, ko je bil na čelu ECB še Jean-Claude Trichet, je z nakupom obveznic ranljivih držav, blažila pritisk finančnih trgov na njih in zniževala zahtevane donose. Nato je jeseni leta 2012 sprejela še celovit program nakupov, ki je sledil napovedi Maria Draghija, da bodo naredili vse za rešitev evra. Zaradi zadržkov severnega dela evrskega območja so nakupe povezali s pogojevanjem (reforme in varčevanje) v programu rešilnega sklada (ESM).
Program sicer nikoli ni zaživel v praksi in ni bil uporabljen, a je v širšem sklopu ukrepov na evropski ravni na čelu s postavljanjem bančne unije pripomogel k odpravi nezaupanja trgov. Tako so danes zahtevani donosi v območju evra na rekordno nizkih ravneh. Kljub temu je bilo nakupovanje državnih obveznic ves čas jabolko spora. Leta 2011 sta odstopila oba nemška člana vodstva ECB, predsednik Bundesbanke Axel Weber in neuradni glavni ekonomist, član izvršilnega odbora ECB Jürgen Stark. Razlog odstopov: nestrinjanje z odločitvami Frankfurta.
Tudi Webrov naslednik Jens Weidmann je zastavonoša nasprotovanja takšnemu »tiskanju evrov«. Če bo ECB danes res sprejela odločitev, je pričakovano ogorčenje velikega dela nemške politike, strokovnjakov in tiska. Tudi kak odstop najbrž ne bi smel biti presenečenje. Ob sklicevanju na formalne razloge, češ da ECB deluje onkraj meja svojega mandata, je njihov glavni argument, da bo preplavljanje trga z denarjem zmanjšalo prihranke varčevalcev in po drugi strani državam v reformnem zastoju na čelu s Francijo olajšalo nadaljnje življenje s poceni zadolževanjem.
Nemška kanclerka Angela Merkel, ki je vedno skrajno redkobesedna pri komentiranju dela centralne banke, je na začetku tedna na borznem srečanju v Frankfurtu sporočila: »Preprečiti je treba, da bi z ravnanjem ECB popuščal pritisk na izboljševanje konkurenčnosti.« V ozadju tega je logika, po kateri ECB sicer lahko sprejema drastične ukrepe drugega za drugim, a gospodarske odrešitve Evrope ne bo, če članice ne bodo uredile javnih financ in z reformami postale, še posebno v globalnem merilu, bolj konkurenčne.
»Trojka brez svetle prihodnosti«
Po Draghijevem razmišljanju ukrep nikakor ni (prepovedano) financiranje držav, saj da je njegova vloga boljše doseganje ciljev denarne politike. Poleg tega bi pripomogel k doseganju želene inflacije, ki bi se po ciljih Frankfurta morala gibati pod, a blizu dveh odstotkov. Sam članice opozarja, naj se odločneje lotijo reform in naj se na proračunske težave ne odzivajo z zviševanjem davkov. Z ukrepanjem ECB se namreč strukturnih težav ne da odpraviti. Pred odločitvijo je s srečanjem z nemškimi voditelji vsaj nakazal, da išče politični sprejemljiv kompromis.
V nemškem tisku so omenjali rešitev za odpravljanje strahov dvomljivcev, po kateri bi bilo nakupovanje državnih obveznic prepuščeno večinoma nacionalnim centralnim bankam. Znana bo danes. Po poročanju Bloomberga je na mizi predlog, da bi ECB za ukrep na mesec do konca leta 2016 namenila 50 milijard evrov. Vsekakor utegne ukrepanje ECB imeti politične posledice. Denimo, bilo bi voda na mlin nemških nasprotnikov evra, zbranih v stranki Alternativa za Nemčijo. Še več, utegnilo bi biti sprožilec za razgradnjo osovražene trojke.
Generalni pravobranilec na sodišču EU Pedro Cruz Villalón je v postopku glede skladnosti nakupovanja obveznic z evropsko pogodbo pripravil nezavezujoče mnenje, po katerem ECB ne bi smela nadzirati izvajanja rešilnih programov v članicah, katerih obveznice je kupila. Tudi sam Jean-Claude Juncker, ki je že pred izvolitvijo na položaj predsednika evropske komisije napovedoval odpravo trojke, si pravobranilčevo oceno razlaga v tem smislu. »To je namig, da trojka, kakršno poznamo, nima svetle prihodnosti,« je izjavil konec prejšnjega tedna.
