Tiskane izdaje
Bruselj – Po prihodu Emmanuela Macrona v Elizejsko palačo so se še okrepili razmisleki o reformi v območju evra, s katero bi ga na podlagi izkušenj iz kriznih let utrdili in poglobili.
Francoski predsednik skladno s francosko tradicijo zagovarja predvsem krepitev naložb in bolj politično delovanje denarne unije, ki da bi moralo imeti nekakšno lastno vlado. Meni, da bi morali dobiti svojega finančnega ministra z jasnimi pristojnostmi. Vendar dokler po septembrskih volitvah v Berlinu ne bo nove vlade, na nobenem področju ni pričakovati večjih sprememb. Še posebno zato, ker bi morali spreminjati evropsko pogodbo, čemur so se še pred kratkim hoteli izogniti vsi. A po novem v očeh Macrona in kanclerke Angele Merkel ne bi več smelo biti tabujev.
Po zgledu IMF
Jasnejše predstave o prihodnosti institucionalnega okvira evra ima direktor kriznega sklada, evropskega mehanizma za stabilnost (ESM), Klaus Regling. V intervjuju za Handelsblatt je zagovarjal vzpostavitev stalnega predsednika skupine z evrom. Po sedanjem sistemu jo vodi eden od finančnih ministrov njenih članic, trenutno je to nizozemski minister za finance Jeroen Dijssebloem. Na položaju ostaja le zaradi povolilnih težav pri sestavljanju nove nizozemske vlade. Njegovih socialdemokratov v prihodnji vladi gotovo ne bo.
Ena od tem bo preoblikovanje ESM – nastal je med krizo za zagotavljanje pomoči kriznim članicam na čelu z Grčijo – v nekakšen evropski denarni sklad po zgledu IMF. Skoraj gotovo je, da v prihodnjih krizah IMF ne bo več sodeloval v programih reševanja. Regling se je v intervjuju zavzel tudi za vzpostavitev posebnega proračuna v območju z evrom, v katerem bi bilo odstotek ali dva BDP (do 200 milijard evrov) namenjenega za pomoč posameznim članicam v primeru nenadnih hudih kriz. V bruseljskem žargonu se tak sklad imenuje fiskalna zmogljivost.
Klaus Regling, direktor evropskega mehanizma za stabilnost, ni za to, da bi bogatejši plačevali za revnejše. Foto: Mavric Pivk/Delo
Regling tega ni hotel primerjati z nastajanjem unije, v kateri bi premožnejše države plačevale za manj razvite, vsi pa bi se zadolževali skupaj. Meni, da bi ustanovili »sklad za deževne dni« po zgledu sklada v ZDA, ki pomaga zveznim državam, kadar se te znajdejo v gospodarskem šoku in se gospodarska rast zlomi. Zaradi politične kočljivosti tega vprašanja je njegova obravnava potekala bolj ali manj na akademski ravni. Ideja je bila vključena v različne analize smeri razvoja evra, a konkretnih predlogov še ni bilo.
Več nadzora
To je prepleteno z zahtevo po večji javnofinančni odgovornosti (južnih) članic. Po nemški logiki ne bi smeli le zagotavljati solidarnosti in ustvarjati novih skladov za delitev denarja, ampak tudi vzpostaviti več nadzora nad spoštovanjem proračunskih pravil. Ne glede na izkušnje iz krize je vzpostavljeni sistem nadzora, ki ga vodi evropska komisija in je povsem nepregleden, le papirnati tiger. Kršiteljice, tudi Francija, ga še vedno ne obravnavajo resno. V igro pa se vračajo stari predlogi Berlina, po katerih bi izplačevanje denarja iz skladov EU pogojevali z izpolnjevanjem bruseljskih reformnih priporočil.
Macron je na evropskem odru presenetil še na enem področju – z zadržki v zvezi z davkom na finančne transakcije (FTT). Sredi krize, ko so države reševale banke z več sto milijardami evrov, se je zdelo skoraj samoumevno, da bi FTT moral biti uveden, saj bi z njim najbolj obremenili špekulante (a tudi bolj ali manj normalne transakcije, denimo pokojninskih skladov, ne bi bile izjema). Na koncu med zagovornicami tega davka ne bi bilo niti vseh članic iz območja evra. Preostalih enajst podpornic se je več let pogajalo o njegovih tehničnih podrobnostih, ne da bi naredile preboj.
Manjše članice, tudi Slovenija, so opozarjale, da bodo z davkom imele več stroškov, kot bodo zbrale denarja. Zaradi tega se je Estonija poslovila od skupine enajsterice. Celotna zgodba se po novem umešča še v kontekst brexita, saj številne članice želijo pritegniti čim večji del bančnih poslov iz Londona. Francija je bila do zdaj odločna zagovornica FTT, a z njim ne bi mogla privabljati bank iz Londona. Uvajanje davka, ki so ga na začetku desetletja primerjali z Robinom Hoodom, ker da jemlje bogatim, bi po mnenju Pariza morali zamrzniti, dokler se ne razčistijo odnosi EU z Združenim kraljestvom.
