Zakaj se Zahod tako boji kitajskih naložb?

Pred petdesetimi leti so na Zahodu prestrašeno govorili: »Japonci prihajajo«, nato so 40 let mrzlično opazovali, kako »prihajajo Arabci«, zdaj pa so v dilemi, ali naj odprejo vrata, ker »prihajajo Kitajci«.

Počasneje ko raste kitajsko gospodarstvo, hitreje se povečujejo kitajske naložbe v tujini. V drugi polovici lanskega leta se je prvič zgodilo, da je skupna vrednost tujih družb, ki so jih kupila kitajska podjetja, presegla vrednost tujih naložb v kitajsko industrijo.

Revizijska hiša KPMG je v sredo objavila, da gre za dramatičen preobrat, ki se je zgodil zaradi notranjih gospodarskih težav. »Zasebna in državna podjetja agresivno iščejo nove tehnologije in trge, da bi se na domačih tleh okrepila, na mednarodnem trgu pa postala konkurenčnejša,« pravi Ryan Reynoldson, vodja oddelka za transakcije v kitajski podružnici družbe KPMG.

In veliki prodor na Zahod se nadaljuje tudi letos. Lani je vrednost tujih družb, ki so prešle v kitajske roke, znašala 61 milijard dolarjev, letos pa so se že na začetku leta dogovorili o združitvah in prevzemih tujih podjetij v vrednosti več kakor 100 milijard.

Za globalno gospodarstvo bi takšen kitajski razcvet moral biti dobra novica. Toliko bolj, ker so se naložbe v prvem četrtletju leta zaradi čedalje manj opravljenih združitev in prevzemov zmanjšale za četrtino v primerjavi z enakim obdobjem lani in ker bi bilo naložb brez povečanih kitajskih apetitov še manj.

Morali bi biti naklonjeni tudi temu, da se je Kitajska odpovedala svoji obsedenosti s surovinami in energenti ter da je zdaj pripravljena na nove oblike naložbenega pustolovstva, ki bi lahko pomenile svež veter v krilih proizvajalcev vseh mogočih stvari, od razkošnih jaht do farmacevtskih izdelkov in kmetijskih semen.

A Zahod se še naprej boji kitajskih naložb in kakor otrok, ki bi rad vzel piškot iz škatle s podobo čarovnice na ovitku, eno roko steguje za ponujenimi milijardami, z drugo pa potiska Kitajce s svojega dvorišča.

V čem je težava?

Eden od razlogov za sumničavost je domneva, da se je kitajski veliki naložbeni pohod začel zaradi šibkega domačega gospodarstva in negotovega tečaja državne valute renminbi juana. Toda še več nelagodja povzroča, da so skoraj vsi kitajski kupci zahodnih družb, ki se prodajajo predvsem zato, ker jim ne uspe izplavati iz dolgov, v še večjih dolgovih od družb, ki jih kupujejo.

Kot primer takšnih težav v tujih analizah omenjajo družbo ChemChina, ki je za švicarsko podjetje Syngenta AG ponudila skoraj 45 milijard dolarjev. Dokončni sporazum bi morali podpisati do konca tega tedna. Finančni hiši Standard & Poor's in Moody's trdita, da bo veliki posel, ki je pritegnil pozornost svetovne poslovne javnosti, zelo škodil skupnemu finančnemu zdravju kitajskega državnega magnata.

Družba ChemChina je že pred nakupom švicarskega proizvajalca pesticidov in semen dolgovala znesek, ki je 9,5-krat višji od njenega letnega dobička pred obračunom obresti, davkov, depreciacije in amortizacije. Z novim dolgom bo razmerje med dolgom in lastniškim kapitalom 260-odstotno, to pa je več kakor štirikrat več od globalnega povprečja, ki velja za proizvajalce kmetijskih kemikalij.

Toda drugim finančnim hišam, denimo Fitchu, se zdi pomembnejši skupni strateški pomen družbe ChemChina po prevzemu Syngente. Sporazum bo po mnenju Fitchevih analitikov okrepil povezavo med družbo, ki je že v državni lasti, in državo, saj bo ChemChina z nakupom tretjega proizvajalca semen na svetu postala strateško precej pomembnejša v kitajskem kmetijstvu in živilski industriji, ki jo že več let pretresajo različne težave in krize.

Prav to je drugi razlog za prestrašenost zahodnih držav, ki opazujejo tovrstne kitajske naložbe. Kaj je pravi razlog za ta veliki odhod na Zahod, za katerega je premier Li Keqiang namenil kar tisoč milijard dolarjev v prihodnjih petih letih? Ameriški profesor Minxin Pei poziva k razmisleku o tem, koliko neekonomskih dejavnikov se skriva v takšnih prevzemih zahodnih podjetij in ali so kitajske državne družbe sploh sposobne voditi tako velika, zapletena in inovativna podjetja, kakršno je Syngenta. Tudi ChemChina je velika družba, saj je imela lani 45 milijard dolarjev prihodkov in zaposluje več kakor 140.000 ljudi, vendar jo upravlja državna komisija za nadzor in upravljanje državnih sredstev, ki je organ partijskega sistema. To pomeni, da sta kitajski kupec in švicarsko podjetje iz dveh popolnoma različnih poslovnih galaksij, za kateri je težko predvideti, kako se bosta uskladili v skupnem prostoru.

Ker je bolj ali manj jasno, da kitajska vlada s takšnimi naložbami poskuša okrepiti nadzor nad strateškimi deli tujega in domačega trga (tako, da ne dovoli, da bi na njem prevladale zahodne družbe, v katerih Kitajska ne bi imela svojega deleža), je bilo tudi neuspešnih poskusov kitajskih nakupov tujih podjetij lani in letos rekordno veliko.

Zavarovalnica Angbang je umaknila ponudbo, vredno 41 milijard dolarjev, za hotelsko verigo Starwood, podjetje Philips Lighting se je odpovedalo sporazumu s kitajskim vlagateljem, ki bi vložil 3 milijarde, in sicer zaradi ameriškega pritiska, poleg tega je ameriška vlada preprečila kitajskemu holdingu Tsinghua nakup 15 odstotkov delnic Western Digitala.

Zahod zaostruje pogoje

Velika Britanija je sprejela zakon, da morajo vsa podjetja, ki imajo v lasti več kakor 25 odstotkov britanskih sredstev, voditi evidenco vseh oseb, ki nadzirajo ta sredstva. Veliki kitajski poslovneži, ki so pogosto družinsko in interesno povezani z najvišjimi partijskimi voditelji, ne marajo takšne indiskretnosti. Nekateri so se že umaknili iz pogajanj o nakupu britanskih družb, ko so od njih zahtevali večjo preglednost finančnih dokumentov. Tudi ameriško finančno ministrstvo je med vsemi trenutnimi tujimi pogajanji o naložbah začelo preiskovati največ kitajskih ponudb za nakup ameriških podjetij.

Kitajske družbe pa tudi vlada v Pekingu morajo zato izbirati: ali naj spremenijo način delovanja in privolijo v več odprtosti ali pa začnejo iskati manj zahtevne stranke v seveda prav tako tehnološko manj razvitih državah. Toda Kitajski je veliko do tega, da uporabi svoj denar. To je morda eksistencialno vprašanje. In to je morda edini dovolj močan razlog za nove reformske korake. Biti sestavni del sveta je namreč edina možnost za azijsko silo, da gre naprej.