Tiskane izdaje
Septembrsko zasedanje ameriške centralne banke Federal Reserve (FED) je bil zadnje tedne najbolj pričakovan dogodek v svetu financ. Če je po junijskem srečanju večina analitikov stavila na zvišanje temeljne obrestne mere, je nemirno poletje pokazalo, da je svetovno gospodarstvo še vedno majavo, tudi trdnejša podoba doma FED ni prepričala, da je čas za poseg na finančni trg.
Odbor za odprti trg (FOMC) pri V FED, ki določa politiko ameriške centralne banke, je po dveh dneh spopadov med finančnimi jastrebi in golobi, so sklenili, da po devetih letih nižanj ali zadrževanja na rekordni ravni okoli nič odstotkov (uradno je na ravni med 0 in 0,25 odstotka) še vedno ni čas za zvišanje obresti. Po zakonu ima FED dve ključni skrbi, ena je stabilnost cen oziroma brzdanje inflacije, druga spodbujanje zaposlovanja. Tradicionalno zagovorniki prve naloge veljajo za jastrebe, medtem ko se je za spodbujevalce zaposlovanja zaradi mehkejše monetarne politike uveljavilo ime golobi.
Guvernerka Janet Yellen je že ob imenovanju pred dvema letoma veljala bolj za zagovornico mehkejših ukrepov, ki jo skrbi zaposlovanje. Takrat je poudarila, da morajo predvsem okrepiti okrevanje gospodarstva, saj »preveč Američanov še vedno ne najde službe in jih skrbi plačevanje računov ter preživetje družin«. Toda že aprila lani je ameriška uradna stopnja nezaposlenosti zdrsnila pod 6,5 odstotka, mejo, ki si jo je odbor za prosti trg leta 2012 določil za trenutek, ko bo začel zviševati ceno denarja. Pred tremi leti so še bili časi, ko je FED pod vodstvom Bena Bernankeja vsak mesec odkupila za 85 milijard dolarjev vrednostnih papirjev in trg zasipala s svežim denarjem.
Nestrpni jastrebi
Že samo namig o ukinitvi zlate lopate, s katero so ameriški centralni bančniki metali dolarje v finančni sistem, je sprožila »togoto popuščanja«, kot so ameriški komentatorji poimenovali strme padce cen vrednostnih papirjev. Ameriška centralna banka se hoče izogniti podobni »togoti« ob prvem zvišanju obrestne mere po slabem desetletju, zato finančne trge že več mesecev pripravlja na pričakovani ukrep. Mediji so junijsko zasedanje odbora za prosti trg označili za priprave na jesensko spremembo politike. Toda potem se je zatresla kitajska borza, počasno ohlajanje proizvodnega središča sveta je znižalo cene surovin in ogrozilo države v razvoju, območje evra še vedno šepa, krepitev vrednosti dolarja pa je načela trdnost ameriških izvoznikov.
Yellenova sicer meni, da gre za prehodne trende. Trinajst od sedemnajstih njenih kolegov v FOMC pa je prepričanih, da bodo obrestno mero na naslednjem zasedanju oktobra zvišali za najmanj 0,25 odstotne točke, šesterica pa je napovedala celo večje zvišanje. Najbolj nestrpen je Jeffrey Lacker, predsednik ameriške centralne banke v Richmondu (centralna banka ima dvanajst lokalnih podružnic), ki je kot izrazit jastreb v ločenem mnenju zapisal, da se je ameriško gospodarstvo dovolj okrepilo, trg delovne sile je trden, inflacija pa se je zadnjih šest mesecev povečevala. Po njegovih besedah zadnje nestanovitnosti na mednarodnih trgih ne bodo ogrozile gospodarskih temeljev.
Tudi predsednik FED iz St. Louisa James Bullard sodi med jastrebe, ki ob 5,1-odstotni nezaposlenosti pozivajo k zvišanju obresti. Trg dela naj bi po njihovem mnenju dosegel raven polne zaposlenosti (nekaj odstotkov delavcev je vedno med dvema zaposlitvama), kar pomeni, da morajo delodajalci tekmovati za zaposlene. To zvišuje plače in posredno pritiska na rast inflacije, zato bi se morala centralna banka odzvati. Bullard pravi, da je nizka inflacija posledica nižanja cen nafte, te pa se bodo ustalile, zato naj bi se tudi inflacija začela približevati ciljni vrednosti dveh odstotkov na letni ravni.
Pretekle napake
Jastrebi opozarjajo tudi na nevarnosti poceni denarja, saj iskanje dobičkov spodbuja vlagatelje k bolj tveganim naložbam. Gre za hudo ekonomsko motnjo ter temelj za novo finančno krizo, njen izbruh pa bi FED ujel v težkem položaju, saj ob ničelnih obrestnih merah nima orožja za ukrepanje, trdijo, denimo, v baselski Banki za mednarodne poravnave, ki je v lasti centralnih bank in ki skrbi za lajšanje prostega pretoka kapitala.
Po drugi strani je prehiter dvig obrestnih mer lahko še nevarnejši, Centralna banka Japonske je pred petnajstimi leti z višanjem obresti ob prvih znakih gospodarskega okrevanja tega popolnoma zadušila. Podobno napako je poleti 2011 naredila Evropska centralna banka. Yellenova opozarja na hitrost švedske Riksbank, ki je v letih 2010 in 2011 prehitro zaostrila monetarno politiko, julija pa so obrestno mero poglobili že na –0,35 odstotka. Kar že pospešuje hipotekarno zadolževanje in napihovanje nepremičninskega balona.
Britanska centralna banka Bank of England v nasprotju s pričakovanji o zvišanju resno razmišlja o znižanju ključne obrestne mere, čeprav je ta že več kot šest let na rekordno nizki ravni 0,5 odstotka. Toda ob nespremenjeni inflaciji in upočasnjenem zaposlovanju »bi bilo dodatno znižanje obrestnih mer običajna pot«, je dejal glavni ekonomist banke Andy Haldane. Ameriška statistika je še vedno precej spodbudnejša: FED za letos pričakuje 2,1-odstotno rast, padec cen nafte, ki je do zdaj negativno vplival na rast (zaradi manjšega vlaganja naftnih podjetij), pa naj bi se z nižjimi cenami goriva v prihodnjih mesecih prelil v bolj odprte denarnice Američanov.
Zoprne podrobnosti
Toda podrobnejši pogled v drobovje statistike pokaže, zakaj so Američani nezadovoljni in golobi v FED previdni. Ameriško gospodinjstvo iz sredine dohodkovne lestvice je lani zaslužilo poldrugi odstotek manj kot leto prej. To je morda na ravni statistične napake, toda hkrati so bili lanski zaslužki za 6,5 odstotka nižji od tistih iz predkriznega leta 2007 in za 7,2 odstotka nižji kot leta 1999. To pomeni, da imajo ameriške družine opazno manj denarja, kot so ga imele pred petnajstimi leti. Tudi podatki za julij ne kažejo, da bi se obetalo opazno zvišanje: povprečna urna postavka za delavce se je na letni ravni zvišala za skromnega 1,84 odstotka.
Poleg tega uradna mera nezaposlenosti ne upošteva ljudi, ki sploh ne iščejo več dela in jih zato ne štejejo v delovno silo. Njihovo število se je povečalo na rekordnih 94 milijonov. Med njimi so seveda otroci, študenti in upokojenci, število zadnjih se močno povečuje ob upokojevanju množične povojne generacije. Toda kljub vsemu se je udeležba na trgu dela julija znižala na 62,6 odstotka vseh, starejših od 16 let, kar je najniže po letu 1977. Ob upoštevanju začasnih delovnih mest in dela za nepolni delovni čas je ameriška brezposelnost avgusta znašala okoli 10,3 odstotka.
Joseph Stiglitz, profesor ekonomije na newyorški univerzi Columbia, opozarja na temnopolte, pri katerih uradna nezaposlenost presega devet odstotkov. Še huje je za temnopolte, stare od 17 do 20 let in s srednješolsko izobrazbo, redno službo jih ima manj kot vsak drugi med njimi. Julija bi potrebovali več kot tri milijone delovnih mest, da bi dosegli raven zaposlenosti pred krizo in hkrati zapolnili potrebe novih iskalcev zaposlitve. Ob komaj 0,4-odstotni letošnji pričakovani rasti cen je po besedah Stiglitza »težko razumeti, zakaj bi se v FED odločili za upočasnitev zaposlovanja in rast plač, samo da bi preprečil teoretično nevarnost zmerno višje inflacije«.
Višji cilji
To je še toliko bolj teoretična, ker številni ekonomisti trdijo, da bi ciljna inflacija držav morala znašati štiri, in ne dva odstotka, kot je sedanje sveto pravilo centralnih bančnikov. Višja dopustna inflacija namreč dopušča višje obrestne mere v času zdravega gospodarstva, v času krize pa nato njihovo večje znižanje za spodbudo naložb in rasti. Laurence Ball, ekonomist z Univerze Johns Hopkins v Baltimoru, je pred dvema letoma predlagal, naj FED sprejme štiriodstotno mejo. Odbor za odprti trg je o tem spomladi razpravljal, a kaj več od tega se ni zgodilo.
Višja meja ciljne inflacije bi zmanjšala sedanje pritiske na zvišanje obrestne mere, saj to duši gospodarstvo in na račun nižje rasti cen zmanjšuje zaposlovanje. »Zaradi tega zaposleni delavci doživljajo večji stres, pritiske za znižanje plač, razblinjajo se priložnosti za karierno napredovanje. Stroški višje nezaposlenosti v nesorazmerno veliki meri bremenijo ljudi z nižjimi prihodki, ti pa so predvsem temnopolti ali ženske,« opozarja na posledice Stiglitz.
Ker imajo na voljo precej večjo ponudbo delavcev, kot jo kaže uradna statistika, so tudi napovedi o rasti plač in cen pretirane. »Če se FED preveč osredotoči na inflacijo, bo še povečala neenakost, ta pa zmanjšuje učinkovitost gospodarstva. Med recesijo so se plače znižale, in če bodo v FED zvišali obrestne mere vsakič, ko se bo pokazal znak o njihovi rasti, bo to spet zmanjšalo delež za delavce in ti nikoli ne bodo dobili vrnjeno, kar jim je odnesla kriza,« trdi ekonomist, ki je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
