Tiskane izdaje
Bruselj – Vsaj v institucijah EU so kampanjo pred referendumom v Veliki Britaniji dolgo spremljali z veliko mirnostjo in čakali na razplet. Političnemu opredeljevanju so se izogibali, raje so se zavili v molk.
Evropska komisija ima v Veliki Britaniji negativno podobo birokratskega Bruslja, ki brez demokratične legitimnosti vsiljuje pravila. Sodelovanje v kampanji bi zato najbrž imelo nasproten učinek. Iz Bruslja niso prišla niti jasna sporočila Britancem, kaj bi za gospodarski položaj Otoka pomenil izstop iz EU (»brexit«). Uradna bruseljska mantra je želja, da Velika Britanija ostane članica EU. Nekaj izjem je bilo. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, denimo, je pred nekaj tedni izjavil, da na Otoku po »brexitu« ne morejo pričakovati ugodnosti, saj »dezerterji ne bodo sprejeti z odprtimi rokami«.
Brez načrta B
Manj kot teden dni pred zgodovinskim dnem je živčnosti in pesimizma več. Vse več javnomnenjskih raziskav napoveduje zmago nasprotnikov članstva. Čeprav po uradnih razlagah načrta B ni, tako v Bruslju kot v članicah različne krizne načrte za zmanjšanje tveganj v primeru zmage Leave. Vsaj ECB se bo morala takoj odzvati, če bi na finančnih trgih nastali pretresi. Nemški in francoski zunanji minister, Frank-Walter Steinmeier in Marc Ayrault, sta že napovedala bitko proti nadaljnji dezintegraciji EU, če Velika Britanija ne bo izstopila iz EU.
Izvedba izstopa bi bila orjaški politični in pravni zalogaj. S postopkom bi orali ledino. Kaj takega bi se zgodilo prvič, nihče nima nobenih izkušenj. Izstop članice je bil urejen šele v lizbonski pogodbi, ki velja od leta 2009. V njenem 50. členu je predvideno, da mora članica, ki se odloči za izstop, najprej obvestiti evropski svet o svoji nameri. Na podlagi smernic, ki jih določi evropski svet (brez Britanije), bi se evropska komisija nato pogajala z Londonom. Strani bi sklenili sporazum o podrobnostih izstopa, ki bi upošteval okvir njenih prihodnjih odnosov z Unijo.
Velika Britanija ne bi bila več članica EU z dnem začetka veljavnosti sporazuma o izstopu ali najpozneje dve leti po uradnem obvestilu o nameri. To dveletno obdobje se lahko podaljša. Izstop mora potrditi kvalificirana večina v evropskem svetu (najmanj 20 od preostalih 27 članic, ki skupaj pomenijo najmanj 65 odstotkov prebivalstva) in tudi evropski parlament. Članica, ki izstopi, lahko spet zaprosi za članstvo. Skladno s pričakovanji bi sporazum o izstopu urejal številna vprašanja, ki se bodo pojavljala do nove celovite ureditve odnosov med EU in Veliko Britanijo.
Časovnico povečate s klikom na pasico.
Dileme
Že vnaprej se nakazuje kar nekaj dilem. Utegne se, denimo, zgoditi, da bi Velika Britanija zavlačevala z obvestilom o nameri. Prva prava priložnost za obravnavo vprašanja bo že pet dni po referendumu, ko se bodo voditelji 28 članic v Bruslju zbrali na rednem junijskem zasedanju evropskega sveta. Poleg sporazuma o izstopu bi se začela morala pogajanja o novih odnosih. Zagovorniki izstopa o tem še niso povedali nič konkretnega. Gotovo je, da preostanek EU ne bo pripravljen veliko popuščati, saj bi ugodnosti lahko spodbudile druge članice, da gredo po britanski poti.
Nepredstavljivo je, da bi Velika Britanija ohranila enak dostop do enotnega trga, v katerega gre polovica njenega izvoza blaga, ne da bi bila pripravljena plačati ceno. Prosti pretok ljudi, ki je ena od udarnih orožij zagovornikov »brexita«, je področje, kjer druge članice ne bodo popuščale. Da Velika Britanija ne bi več imela vpliva na odločitve, ki zadevajo notranji trg, je že tako samoumevno. Glede trgovine bi se Velika Britanija lahko spogledovala s tremi osnovnimi modeli: Norveške (del enotnega trga), Švice (bilateralni sporazumi) ali zgolj skupnega prostotrgovinskega območja.
Če bi sprejeli norveški model, Velika Britanija ne bi morala samo odpreti trga dela za državljane EU, ampak bi morali tudi plačevati v evropski proračun. Ker se je Velika Britanija od vstopa leta 1973 tesno gospodarsko prepletla z Unijo, bodo odprta še številna področja, denimo mreža zakonodaje za urejanje enotnega trga in trgovina s tretjimi državami, ki je v pristojnosti Bruslja. Vprašanje je, kaj bo s približno dvema milijonoma priseljencev iz EU na Otoku in Britanci v drugih članicah. Tudi Britanci, zaposleni v institucijah EU, bodo morali biti ena od tem pogajanj.
Strah pred nadaljnjo dezintegracijo
Bizarno je, da bi Velika Britanija kljub odločitvi za izstop v drugi polovici prihodnjega leta še lahko predsedovala Uniji. Tudi če bo ostala v EU, bodo odnosi bolj zapleteni. Premier David Cameron je februarja sklenil kupčijo o novi ureditvi odnosov z EU, ki bo Veliki Britaniji zagotovila še bolj poseben status. Tako ne bo del ideje »vse bolj povezane Unije«, dobila je pravico do diskriminacije delavcev iz EU, območje evra ne sme ogrožati njenih interesov. Po zakonu iz leta 2011 bo v Veliki Britaniji že tako razpisan referendum o vsakem povečanju pristojnosti EU.
