Angela Merkel pripravljena na pogovore s socialdemokrati

Bo pri snovanju prihodnje nemške vlade pretehtal občutek odgovornosti za Evropo?

Objavljeno
27. november 2017 21.50
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Berlin – Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier bo v prizadevanjih za ponovno veliko koalicijo med konservativci­ in socialdemokrati v četrtek gostil prvake CDU, CSU in SPD, Angelo Merkel, Horsta Seehoferja in Martina Schulza. Ti v političnih kuloarjih in javnosti že poskušajo iz morebitnega novega prisilnega zakona med sredinsko levico in desnico osrednje evropske države pridobiti čim več zase.

Po najslabšem volilnem rezultatu po letu 1949 na septembrskih parlamentarnih volitvah so si nemški socialdemokrati doslej želeli v opoziciji poskrbeti za nov začetek, a zdaj je tudi parlamentarna voditeljica Andrea Nahles posvarila pred prehitim zavračanjem velike koalicije. Propad »jamajških« pogajanj med CDU/CSU, liberalci in zelenimi je tudi po njenem ustvaril nov položaj v državi. Proti novi veliki koaliciji je zdaj najbolj odločno socialdemokratski pomladek Jusos, številni drugi levosredinski politiki raje postavljajo pogoje za skupno vlado v Berlinu: končanje delnih, začasnih in drugih nepopolnih načinov zaposlovanja, uvedba solidarnostne pokojnine za obračun z revščino med starejšimi in spremembe zasebnega zdravstvenega zavarovanja. Vodstvo SPD vztraja, da morajo o kakršnemkoli sodelovanju v prihodnji vladi soodločati člani stranke.

Poti socialdemokratov

»Vse možnosti so še na mizi, morda bo na koncu nastala konstelacija, kakršne v zvezni republiki še ni bilo,« je včeraj na tiskovni konferenci poudaril predsednik SPD Martin Schulz in dodal, da se mu zdijo zelo pomembne evropska politika ter reforme gospodarske in denarne zveze. Številni evropski partnerji sprašujejo, ali se bodo odločili za vlado, k čemur naj bi Schulza spodbujal celo grški premier Aleksis Cipras.

Nekateri socialdemokrati so sicer predlagali »četrto pot«, obvezujoče dogovore med SPD in konservativno unijo o najpomembnejših temah, kot je evropska politika, ne pa tudi skupne vlade, a bolj realistični voditelji stranke vedo, da to najbrž ne bi delovalo. Eden najtesnejših sodelavcev dolgoletne krščanskodemokratske kanclerke Peter Altmaier, ki zdaj opravlja tudi naloge finančnega ministra, je največjemu motorju sedanjih sprememb, francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu, med nemškim iskanjem politične stabilnosti obljubil le »konstruktivno zadržanost«.

Prav evropska politika bo morda nemške socialdemokrate, ki z vsem srcem podpirajo mladega francoskega predsednika, prepričala o še enem koalicijskem sodelovanju s konservativno unijo, saj dolgoletno kanclerko po njihovem bolj zanima stabilnost Nemčije. Angela Merkel, ki jim je včeraj ponudila pogovore o novi vladi, je poudarila, da ljudje od politikov res pričakujejo stabilnost in da je pripravljena na »resne, angažirane, poštene in seveda k uspehu usmerjene« pogovore.

Govorila je tudi o nujnih evropskih reformah pred evropskimi volitvami leta 2019. Velika koalicija je dobro delala, je krščanskim demokratom svoje domače dežele Mecklenburg - Predpomorjansko ocenila konec tedna ter obžalovala, da v SPD ne najdejo dobre besede za skupno delo v minulih štirih letih.

Strankarsko preigravanje

Tudi v CDU se že širijo zahteve, da na sodelovanje s socialdemokrati ne bi smeli privoliti za vsako ceno, čeprav celo bavarski premier in voditelj sestrske CSU Horst Seehofer verjame, da bi bila nova velika koalicija »najboljša varianta za Nemčijo«. Tudi v CDU novi veliki koaliciji najbolj odločno nasprotuje pomladek, saj v Junge Union rok za soglasje s SPD postavljajo na božične praznike, kanclerka pa med lastnimi pogoji našteva uravnotežen državni proračun ter olajšanje finančnega položaja državljanov s spremembami solidarnostnega prispevka za vzhodno Nemčijo ali davčnimi olajšavami za nižje in srednje dohodke pa tudi dogovor s CSU za največ 200.000 beguncev iz človekoljubnih razlogov na leto.

Nemški socialdemokrati bodo o teh vprašanjih odločali med 7. in 9. decembrom, njihovo navdušenje za prevzem zgodovinske odgovornosti kljub znanim pomislekom pa bo zagotovo opredeljeval tudi odnos javnosti. Če jim je konec tedna Emnidova javnomnenjska raziskava tako kot CDU/CSU primaknila nekaj točk, so pri agenciji Forsa socialdemokrati zdrsnili na komaj 19 odstotkov. V obeh so poleg Alternative za Nemčijo izgubili nekaj zaupanja tudi liberalci, pa čeprav po torpediranju »jamajških« pogovorov poročajo o številnih novih članih v stranki.

Po Forsini raziskavi so se precej okrepili zeleni, ki so med zadnjimi sondiranji vladnega terena presenetili z dobrimi odnosi s konservativno unijo. Zato pa se z liberalci še naprej prepirajo o odgovornosti za propad »jamajke«. Če je za nekdanjega ministra za okolje Jürgena Trittina FDP »desna protestna stranka«, je liberalni politik Marco Buschmann obtožil zelenega politika, da je levo od njega »le še stena«.

V Mednarodni agenciji za raziskave raka, ki deluje v okviru Svetovne zdravstvene organizacije, pravijo, da glifosat verjetno povzroča raka, v nemškem kmetijskem združenju pa menijo, da za v konvencionalnem kmetijstvu po svetu široko uporabljan herbicid še nimajo pravega nadomestila.