Tiskane izdaje
Berlin – Nedeljske volitve v bundestag po pomembnosti presegajo meje osrednje evropske gospodarske in politične velesile, nemško politično dogajanje zanima tudi mnoge Evropejce in druge. Ankete ne kažejo dvoma o zmagi CDU/CSU kanclerke Angele Merkel, a visoko uvrstitev napovedujejo tudi nacionalistični Alternativi za Nemčijo.
V treh dosedanjih mandatih krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel je Nemčija za polovico zmanjšala nekoč rekordno brezposelnost in se znova uveljavila kot vodilna evropska in svetovna gospodarska sila, od katere je na stari celini odvisnih na milijone delovnih mest. Zato je razmeroma lahko prestala celo svetovno finančno in evrsko dolžniško krizo ter v zadnji diktirala rešitve, ki prav zdaj kažejo rezultate. Svoje je prinesla tudi izjemno ohlapna denarna politika Evropske centralne banke, a celo Grčija po klestenju državne porabe in spodbudah gospodarstvu ustvarja solidno gospodarsko rast, še večjo pa številne druge evrske in evropske države skupaj s Slovenijo, ki sodi med rekorderke.
Tretje mesto nacionalistični stranki?
Nemški gospodarski stroj je tokrat nekoliko počasnejši, a je že več kot desetletje videti neustavljiv. Kako je torej mogoče, da raziskave javnega mnenja tretje mesto napovedujejo nacionalistični stranki, ki zagovarja rehabilitacijo najbolj temačne nemške zgodovine in zahteva izstop iz skupne evropske valute? Alternativa za Nemčijo (AfD) glasove odvzema vsem od kanclerkine CDU do SPD Martina Schulza, ki ji napovedujejo najslabši rezultat po drugi svetovni vojni, pa tudi strankama Levica in Zeleni. Od sredinskih strank so res zadovoljni le liberalci, ki med zmagoslavnim vračanjem v bundestag tudi sami odvzemajo glasove dosedanjim parlamentarnim strankam. FDP je na volitvah 2013 za las zgrešila petodstotni parlamentarni prag.
Posledica begunske krize
Bo verjetno zmagoslavje AfD zasenčilo celo gigantski politični uspeh krščanskodemokratske prvakinje, ki jo po (zahodnonemškem) služenju po drugi svetovni vojni prehitevata le njen krščanskodemokratski predhodnik Helmut Kohl ter prvi povojni kancler Konrad Adenauer? Del odgovora ponuja begunska kriza, v kateri se je Nemčija žrtvovala za vso Evropo. Napačne so obtožbe, da je plaz beguncev najprej po balkanski begunski poti in potem še po sredozemski sprožil kanclerkin »Zmogli bomo!« konec avgusta 2015, saj jih je skoraj tristo tisoč prispelo že pred tem, po grobem odzivu Madžarske pa se je Merklova skupaj s tedanjim avstrijskim kanclerjem Wernerjem Faymannom zavedela, da bi bilo obupane žrtve sirske in iraške vojne mogoče zadržati le s silo. Tega nista hotela narediti.
Že leta 2015 je bilo jasno, da bodo skupaj z iskalci zatočišča prišli tudi neupravičeni do azila in celo teroristi. In res so že na silvestrsko noč istega leta spolni napadi v Kölnu in drugod pokazali zle namere mnogih med njimi, za njimi pa še vrsta terorističnih napadov z migrantskim islamističnim predznakom. Stotisoči prišlekov se še vedno želijo prilagoditi, a tudi tečaji jezika in usposabljanje za delo niso poceni, še posebej ker mnogi neupravičeni do azila tožijo za obstanek v Nemčiji, upravičenim pa se že lahko in se bodo še v veliko večjem številu pridruževali družinski člani. Zaradi svoje težke zgodovine, ki je vključevala milijonski beg Nemcev iz Vzhodne Evrope, so mnogi Nemci čutili solidarnost z bližnjevzhodnimi žrtvami vojn in preganjanja ter jo čutijo še zdaj. Vsaj na zahodu države na deželnih volitvah po izbruhu begunske krize niso pridobivali krščanskodemokratski kandidati, ki so se poskusili ograditi od kanclerkine begunske politike, potem ko je Merklova že zaprla meje in se s Turčijo in drugimi državami pogajala o omejitvi ilegalnega priseljevanja. Tudi tam pa se je povzdignila AfD.
Baza nacionalistov na vzhodu
Prava baza nemških nacionalistov je na vzhodu države. Raziskava agencije Forsa je že marca pokazala, da si kar 22 odstotkov vzhodnih Nemcev želi AfD v bundestagu. Na Zahodu si je tega želelo le 13 odstotkov vprašanih. Kako je to mogoče v času, ko se končno zmanjšujejo razlike v kakovosti življenja med nemškim vzhodom in zahodom, nekateri vzhodni predeli, še posebej tisti okoli prestolnice Berlin in drugih velemest, pa po bogastvu celo presegajo številna območja na zahodu države? A je od govora kanclerja združitve Helmuta Kohla o cvetočih vzhodnonemških pokrajinah minilo 27 let in mnogo ljudi se je izselilo, med drugimi pa se je zaradi razočaranj in tudi zaradi totalitarne preteklosti razširilo nezadovoljstvo, ki se kaže v močni podpori AfD. Na ozemlju nekdanje Nemške demokratične republike je tudi nesorazmerno veliko neonacističnih zločinov.
Z begunsko krizo in drugimi težavami se širi nacionalizem tudi drugod v Evropi. Takšno razpoloženje je pripomoglo k britanski referendumski odločitvi za izstop iz EU in radikaliziralo konservativno nacionalistično vlado na Poljskem, ki razmišlja celo o zahtevi po nemških reparacijah zaradi druge svetovne vojne. Že to bi pošteno pretreslo sedanji status quo v Evropi, nacionalisti pa so močni tudi v nekaterih drugih državah, ki se pripravljajo na volitve, med njimi v Avstriji in Italiji, pa čeprav se je sredozemski begunski naval v zadnjih dveh mesecih skoraj ustavil.
S predsednikom Emmanuelom Macronom se je nacionalistične nevarnosti vsaj za zdaj rešila vsaj Francija. Bo nemška kanclerka po volitvah še bolj prisluhnila njegovim pozivom k vse tesnejšemu evropskemu združevanju? Veliko bo odvisno od sestave prihodnje nemške vlade pa tudi od sestrske bavarske CSU, čeprav to najbolj zanima tradicionalna prevlada v najjužnejši nemški deželi. Po raziskavah javnega mnenja se Alternativa za Nemčijo tudi na Bavarskem približuje desetim odstotkom, kanclerka pa spet poudarja, da je miroljubna Evropa, katere združevanje pogosto napadajo vodilni politiki AfD, največje zagotovilo za varnost Nemčije.
