Tiskane izdaje
Berlin – Med protesti zaradi policijskega izseljevanja iz stanovanjske hiše v berlinskem Friedrichshainu je bilo konec tedna ranjenih 123 policistov, že tedne gorijo avtomobili, zasedbeniki povrhu uničujejo banke in trgovine. Berlinska anarhistična scena se bojuje z vsemi sredstvi, tradicionalno strpna nemška prestolnica pa si razbija glavo, kaj narediti.
Še v časih berlinskega zidu so zahodni skrajni levičarji, v razdeljenem velemestu množično naseljeni tudi zato, da bi se izognili služenju vojaškega roka, zasedali prazne stavbe in kljubovali mestni upravi in policiji, ki je s povorko svojih vozil pogosto hitela v »alternativni« Kreuzberg. Po padcu zidu se je ta del mesta počasi prelevil v luksuznega, prav tako vzhodni Prenzlauer Berg, kjer so v času komunizma živeli številni umetniki in bohemi, zato so se vzhodni, zahodni in priseljeni anarhisti s svojimi navadami neplačevanja najemnine in napadanja »meščanskih« objektov preselili v bližnji Friedrichshain. A jim razredni sovražniki sledijo tudi tja, z njimi pa zahteve mestne uprave po spoštovanju zakonov, zato so se zasedbeniki hiše na ulici Rigaer Straße 94 v noči s sobote na nedeljo odločili za boj. Rezultat je več kot sto ranjenih policistov in več kot 80 zadržanih demonstrantov, bati pa se je tudi, da bodo v teh predelih še naprej goreli avtomobili in trpele izložbe bank in trgovin.
»Levim avtonomom«, tako imenovanim po prizadevanju za »avtonomne svobodne prostore« v mestih, gre na roko dolga berlinska in zahodnonemška tradicija levega nasilja. Konec koncev je tudi nekdanji zunanji minister Joschka Fischer med obrambo zasedene stavbe v Frankfurtu mlatil policista Rainerja Marxa. Fischer se je, potem ko se je pomaknil v meščansko-intelektualno smetano države, z nekdanjo žrtvijo svoje revolucionarne gorečnosti lepo pogovoril in niti nekdanji policist ni bil zamerljiv. Številnim političnim kolegom nekdanjega visokega zelenega politika, ki so se prebili v mestne in druge vlade, pa je levičarsko nasilje še danes šibka točka, prav tako mnogim socialdemokratom berlinskega župana Michaela Müllerja. Krščanskodemokratski partnerji v mestni koalicijski vladi jih opozarjajo, da bi se zagotovo popolnoma drugače odzvali na skrajne desne nasilneže.
»Levičarska orgija nasilja«
Krščanskodemokratski senator za notranje zadeve Frank Henkel celo govori o »levičarski orgiji nasilja« in zlorabi pravice do zborovanja, navdušen pa ni niti nad pogajanji s požigalci in tatovi lastnine. V Kreuzbergu pa so tako uspešno umirili razvpite prvomajske demonstracije in mnogi upajo, da bo pomirjevanje uspelo tudi v Friedrichshainu. Čeprav anarhisti s pozivi: »Henkla v prtljažnik,« prikrito grozijo z žalostno usodo predsednika zahodnonemških delodajalcev Hannsa Martina Schleyerja, ki so ga leta 1977 ubili teroristi Frakcije Rdeče armade leta 1977. Kaj vse se bo še zgodilo s hišo na številki 94 berlinske Rigaer Straße?
Med Hitlerjevo vladavino so iz nje odpeljali in umorili precej judovskih lastnikov stanovanj, po drugi svetovni vojni so jo vzhodnonemške komunistične oblasti skupaj z drugimi meščanskimi hišami v ulici zanemarjale, saj so za delavce raje gradile nova stanovanja v »platenbau« blokih. Po padcu berlinskega zidu so se umetnikom in bohemom, ki so se radi naseljevali v starih stanovanjih, pridružili še številni anarhisti ter med spreminjanjem vsega Berlina v cvetoče mesto premožnih ljudi začeli protestirati proti gentrifikaciji.
Potem pa so pri Jewish Claims Conference stavbo, ki so jo dobili med vračanjem razlaščenega premoženja, prodali in na koncu se je kot lastnik pojavilo britansko podjetje, ki zdaj želi večnadstropno hišo obnoviti in v njej naseliti sirske begunce. Kljub vsej naklonjenosti do tujih žrtev vojn in kapitala pa anarhisti niti beguncem nočejo prepustiti »svojega«, spopadi pa jim pridejo prav tudi zaradi velikega krčenja anarhistične scene v minulih letih. V Berlin se iz vsega sveta priseljujejo mladi in manj mladi iskalci prijetnega mestnega življenja in s takšnimi celo mnogi anarhisti raje spijejo pivo, kakor da bi na njihovih glavah razbijali steklenice.
Še več, v kapitalizmu se najde denar tudi za takšna anarhistična gibanja in leta 2013 je švicarska ustanova Edith Maryon, ki je izvedla že številne podobne projekte, ponudila odkup stavbe na Rigaer Straße 94 in prepustitev zasedbenikom za 99 let. A bi ti morali sodelovati pri obnovi, kolektiv, ki jih predstavlja, pa je ponudbo zavrnil z besedami, »da bi to skupaj z upravljanjem zgradbe zahtevalo preveč naših moči«. Za razbijanje pa je je še dovolj in dogodki okrog Rigaer Straße 94 se že selijo v druge predele in celo mesta, anarhistična »folklora« ogroža mir. Zato si zdaj v berlinski mestni vladi razbijajo glavo z razmišljanjem, kako ga čim bolj elegantno ustaviti.
Pred jesenskimi volitvami v mestni parlament pa socialdemokrati in krščanski demokrati, nesrečni v bolj ali manj prisiljenem političnem zakonu, drug drugemu že očitajo poskuse pridobivanja političnega kapitala. Svoje dodajajo pirati, »normalnim« prebivalcem območja pa je vsej slikovitosti leve scene navkljub počasi dovolj nenehnega uničevanja vsega, kar diši po »svinjskih objektih«. Konec koncev so zakrinkani anarhisti v berlinskem Weddingu napadli celo center za posredovanje dela, do svojega cilja desetih milijonov evrov škode za odvzem vsake zasedene hiše pa so še oddaljeni.
