Brez hitenja v novo Evropo več hitrosti

Obletnice podpisa prelomnih dokumentov v zgodovini Evropske unije so za politični vrh priložnost za analizo doseženega in izzivov v prihodnosti. Tudi ob 25. obletnici podpisa maastrichtske pogodbe so bili pozivi k prenovi evropskega projekta ena od glavnih tem.

Ko so zunanji in finančni ministri dvanajstih članic 7. februarja 1992 v nizozemskem mestu ob meji z Belgijo in Nemčijo podpisali maastrichtsko pogodbo, so postavili temelj sodobne Evropske unije. Narejen je bil preskok v integraciji, osnovna ideja bila urejanje politične unije. Naslednje pogodbe, poimenovane po krajih podpisa (Amsterdam, Nica, Lizbona) so bile manj ambiciozne. Tudi v Maastrichtu so se postavljali temelji za Evropo dveh ali več različnih hitrosti, v kateri se globlje poveže le del članic. Najbolj znana primera takšnega ločenega povezovanja sta evro in schengen.

V obrambi se je zgodil zanimiv proces: v pogodbah je zamišljenega več sodelovanja, kot so ga nato izpeljali v praksi. S spreminjanjem geopolitične slike Evrope, z drugačnim strateškim razmišljanjem ZDA in še zlasti z izvolitvijo Donalda Trumpa se odpira okno priložnosti za več obrambnega povezovanja. Čeprav je doslej prevladovalo obravnavanje koncepta Evropa več hitrosti kot slabitve EU kot celote, so se z brexitom in siceršnjim razvojem integracije vrnile razprave o globljem povezovanju zgolj skupine bolj voljnih članic, ki želijo naprej.

Poljska za bolj ločeno pot

»Gotovo smo se iz zgodovine zadnjih let naučili, da bo nastala tudi EU različnih hitrosti in da ne bodo vedno vsi sodelovali na enaki stopnji integracije,« je konec tedna po neuradnem vrhu EU na Malti povedala nemška kanclerka Angela Merkel. Tudi na obisku v Varšavi pri poljski premierki Beati Szydło se je zavzela za takšno povezovanje. To po mnenju Merklove ne bi smeli biti ekskluzivni klubi, v katere drugi ne bi smeli vstopiti. Szydłova je dejala, da bi »diferencirani mehanizmi« sodelovanja lahko bili dovoljeni, če ne bodo vplivali na celovitost notranjega trga EU.

Poljska se je v zadnjih letih že odločila za bolj ločeno pot, tudi pri begunskem vprašanju. Negotova zaradi prihodnje ameriške strategije po Trumpovi izvolitvi se »vrača« v Evropo. Z odhodom Združenega kraljestva iz Unije bo Poljska že tako edina od večjih članic brez evra kot srčike poglabljanja evropskega povezovanja. Po drugi strani si v poljski vladi v povezavi s strahom pred Rusijo zavzemajo za okrepljeno sodelovanje na področju obrambe. Najvplivnejši poljski politik Jarosław Kaczyński je v intervjuju za FAZ povedal, da bi Evropa lahko bila – jedrska sila.

»Jedrna Evropa« spet aktualna

Po eni od teorij bo globlje povezana skupina članic sčasoma pritegnila še druge. Nemški krščanskodemokratski politik Karl Lamers se je že leta 1994 v še danes odmevni analizi z današnjim nemškim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem zavzel za »jedrno Evropo«, v kateri bi skupina držav vodila poglabljanje integracije. Ob obletnici podpisa maastrichtske pogodbe se je oglasil na nemškem radiu. Njegova ocena po več kot dveh desetletjih ostaja bolj ali manj enaka: Evropa potrebuje skupino držav, ki bodo sestavljale skupno jedro in poganjale razvoj.

To naj bi imelo učinek magneta, saj bo skupna politika jedrnih držav skrčila manevrski prostor članic, ki bodo ostale zunaj tega kroga. Na primer: Poljska bi se zbala, da bi ostala v praznem prostoru med federaliziranim jedrom EU in Rusijo. Na splošno se postavlja vprašanje članic z vzhoda, zbranih v višegrajski skupini. Med njimi so številne razlike glede ključnih političnih vprašanj, a v migracijski politiki zavračajo solidarnost, kakršno si predstavljata evropska komisija ali nemška vlada. Poleg tega imajo veliko dvomov o odrekanju suverenosti v korist nadnacionalne tvorbe.

Bolj kot od zapletov na vzhodu je prihodnost Unije odvisna od nadaljnjega razvoja v Franciji. Če bi na predsedniških volitvah zmagala Marine Le Pen – javnomnenjske raziskave ne napovedujejo takšnega razpleta –, bi se s hitrimi koraki začeli približevati koncu EU, kakršno poznamo. Verjetni udeleženec drugega kroga Emmanuel Macron je zagovornik evropskega povezovanja in napoveduje konstruktivne rešitve skupaj z Nemčijo. Tako je ravnal že v času, ko je bil – do odstopa konec avgusta lani – gospodarski minister v francoski vladi.

Krepitev denarne unije

V evropski komisiji že sami pripravljajo konkretne predloge za prihodnost Unije, ki jih bodo predstavili marca. V zvezi z več hitrosti opozarjajo, da pogodbe že dovoljujejo več poti. Po sprejetju lizbonske pogodbe je bila sprejeta rešitev o evropskem patentu, v katerem ne sodelujejo vse članice. V zadnjih dneh je aktualno vprašanje evropskega tožilstva, ki bi se ukvarjalo s porabo denarja EU. Glede tega med članicami ni soglasja in utegne se zgoditi, da bo uporabljen mehanizem okrepljenega sodelovanja, ki ga pogodba dopušča, če se poveže najmanj devet članic.

Po izbruhu finančne in dolžniške krize potekajo številne razprave o globljem povezovanju znotraj denarne unije. Tako bi evro z odpravljanjem njegovih prirojenih napak, predvsem ohranjanja gospodarske in finančne politike na ravni članic, dobil trdno politično podlago. Nemčija in Francija sta že nekajkrat predstavili svoje zamisli za krepitev denarne unije. Veliko zamisli prihaja iz ECB, evropske komisije in drugih institucij. Jasnega odgovora na vprašanje, kako uravnotežiti centralizirani nadzor nad javnimi financami in delitev tveganj (denimo s skupnimi obveznicami), pa še ni.