Tiskane izdaje
London - V politiki se vsako zavezništvo prej ali slej konča. Formalne koalicije so pogosto kratkega veka: če se ne sesujejo pod težo ideoloških razlik, jih uničijo medosebni boji za prevlado. Ko koalicija zdrži cel mandat, kot se je to zgodilo v Britaniji, se pojavijo ugibanja o prihodnosti in o morebitnem podaljšanju njenega življenja.
Prehod iz dvostrankarske v večstrankarsko demokracijo je bil vsem težavam navkljub razmeroma mehak: Britanci so se v petih letih navadili, da vlada, v kateri sedi več kot ena stranka, ni nujno obsojena na neuspeh. Otoški politični sistem je še vedno močno drugačen od modela parlamentarne demokracije, kot ga pozna večina držav na evropski celini. Toda spremembe, ki jih je prinesla koalicija, niso zanemarljive.
Premier David Cameron in njegov namestnik, vodja liberalnih demokratov Nick Clegg, sta že na samem začetku skupne poti dobro vedela, v kaj se spuščata. »Dogovor bo navrgel vse vrste izzivov, a verjamem, da lahko skupaj ustvarimo močno in stabilno vlado,« je vodja konservativcev dejal maja 2010, takoj ko je postalo jasno, da bo Britanijo prvič po drugi svetovni vojni vodila koalicija. Koncu nenaklonjenosti do sklepanja formalnih političnih zavezništev je sledilo pet let razmeroma uspešnega sodelovanja med konservativci in liberalnimi demokrati.
Prva koalicija v 65 letih je državi ponudila politično stabilnost v času, ko jo je ta najbolj potrebovala. Okrevanje gospodarstva je bilo zaradi tega hitrejše, Britanija pa se je izognila najhujšemu.
Med strokovnjaki ni soglasja o tem, koliko so varčevalne politike in dejanja koalicije pripomogle k izboljšanju ekonomskega položaja države, zmanjšanju brezposelnosti na vsega šest odstotkov in prepolovitvi strukturnega primanjkljaja, ki se štejejo med njene največje uspehe; opozicija že vseskozi trdi, da so jih v resnici upočasnile. A podatki kažejo, da je Britanija na boljšem, kot je bila pred petimi leti. In to je v politiki največkrat edino merilo uspeha.
Velika pričakovanja
Britanija se je leta 2008, še v času vlade Gordona Browna, skupaj z ostalo Evropo znašla v hudi gospodarski in finančni krizi. Ko je prišel čas volitev, je bilo jasno, da država potrebuje stabilno vlado. Odsotnost prepričljivega zmagovalca je obetala težave. Edinstvenost položaja, v katerem je nastopila mandat, je bila eden od glavnih razlogov, zakaj je koalicija, v nasprotju z večino napovedi, zdržala toliko časa.
Preživetje vlade v zadnjih petih letih tako rekoč ni bilo pod vprašajem, tudi ko je sredi mandata postalo jasno, da je koalicija izgubila idejni zanos. Od takrat se je posvečala le še uveljavljanju tistega, kar je bilo dogovorjeno na samem začetku skupne poti. Kot je v knjigi The Coalition Effect zapisal priznani britanski zgodovinar Anthony Seldon, se je zavezništvo spremenilo v poroko iz koristi. Zdaj ko država drvi proti (še eni) neodločeni volilni tekmi, se mnogi sprašujejo, ali bi lahko stranki po volitvah znova našli tisto, kar sta nekoč že imeli.
Povsem verjetno je, da bo moral Cameron, če mu uspe zmagati na majskih volitvah, pred vhodom v Downing street 10 ponoviti besede, ki jih je izrekel pred petimi leti. Te tokrat ne bodo zvenele presenetljivo, kaj šele zgodovinsko. Stari novi premier bo vedel, kaj lahko pričakuje in česa ne more. Pri konservativnem tedniku Spectator so prepričani, da je apetita za podaljšanje sodelovanja veliko, zlasti na strani torijcev, ki so potihem sprejeli možnost ponovitve zadnje volilne tekme, ko niti njim niti laburistom ni uspelo dobiti zadosti podpore za sestavo trdne vlade.
Še največ vprašanj v zvezi z obnovitvijo dogovora iz leta 2010 se pojavlja pri manjši od koalicijskih partneric. Dejstvo je, da so liberalni demokrati z vstopom v koalicijo potegnili kratko. Na volitvah si lahko obetajo enega najslabših rezultatov v zadnjih desetletjih.
Novi koaliciji naproti
Cameron je še lansko jesen zatrjeval, da bi v primeru neprepričljive zmage svoje stranke državo poskušal voditi z manjšinsko vlado. Po trditvah tednika se je v zadnjem času udeležil vsaj dveh sestankov, med katerima se je zavzel za nov dogovor z liberalnimi demokrati. Konservativci uradno še naprej zanikajo kakršne koli načrte o drugi koaliciji, saj vedo, da bi s tem že vnaprej priznali, da na volitvah ne morejo zmagati. Nick Clegg je že pred časom dal vedeti, da bi ga zanimalo zavezništvo s tisto politično opcijo, ki bi na volitvah prejela največje število glasov. Toda za to bo moral prepričati vidno nezadovoljno bazo svoje stranke.
Izid parlamentarnih volitev bo tako odločen na dveh različnih frontah: na voliščih, kjer se pričakuje minimalna zmaga konservativcev, in v zakulisju, kjer se bodo sklepale politične kupčije.
Končna prevlada Cameronove stranke še zdaleč ni zagotovljena. O novi koalicijski vladi se ne ugiba zgolj na desnici, pač pa tudi na levici. Škotski nacionalisti ne skrivajo želja po sklenitvi neformalnega zavezništva z laburisti, toda le za ceno bistvenega povečanja javne porabe. Hkrati napovedujejo bojkot morebitne konservativne vlade. Britanija bi tako lahko maja dobila manjšinsko laburistično vlado, ki bi v parlamentu uživala podporo škotske narodne stranke (SNP).
Britanski parlament bo prihodnji teden, dober mesec dni pred splošnimi volitvami, formalno razpuščen. Neuradno se je to zgodilo že v sredo, ko je premier pred polno dvorano spodnjega doma še zadnjič v tem mandatu odgovarjal na vprašanja poslancev. Njegov besedni spopad z vodjo opozicije Edom Milibandom so komentatorji ocenili kot enega najboljših v času volilne kampanje.
To je bilo verjetno zadnje neposredno soočenje obeh voditeljev v njuni politični karieri. Ko bo znan izid volitev, se bo eden od njiju moral posloviti.
