Tiskane izdaje
London - Pot do edinega televizijskega soočenja med prvaki sedmih največjih britanskih političnih strank je bila nenavadno dolga in utrujajoča. Kot se je izkazalo po koncu dvournega prenosa, soočenje stališč ni prineslo jasnega zmagovalca. Nobeden od kandidatov ni zavozil, nihče pretirano presenetil.
Zgodovina televizijskih soočenj je v Britaniji kljub izjemno pestri in bogati demokratični tradiciji države kratka. Prva soočenja voditeljev strank v stilu ameriških predsedniških izborov so potekala šele na zadnjih volitvah leta 2010. Pred letošnjimi osrednjim soočenjem so se mnogi znova spraševali o njihovi smiselnosti. Kot so pred tedni poudaril pri tedniku Spectator, britanski politični sistem vendarle ni enak ameriškemu. Zmaga v prime-time terminu še ne pomeni zmage na volitvah in mandata za sestavo nove vlade. Stranke lahko navsezadnje zamenjajo svoje voditelje čez noč in novi premier lahko postane nekdo, ki se ni pojavil v nobenem od tv spopadov.
Razvedrilo je na koncu prevladalo nad logiko. Mesec dni pred splošnimi volitvami, na katerih se bosta za premierski položaj pomerila aktualni predsednik vlade in prvak konservativcev David Cameron ter vodja laburistov Ed Miliband, so britanski volivci lahko spremljali prvo (in edino) soočenje obeh kandidatov s prvaki manjših parlamentarnih strank. Poleg Nicka Clegga, voditelja liberalnih demokratov, so se jima na odru pridružili Nicola Sturgeon iz škotske narodne stranke SNP, Natalie Bennett iz Zelenih, Leanne Wood iz valižanske stranke Plaid Cymru in Nigel Farage iz evrofobične stranke neodvisnosti UKIP.
Večina sodelujočih je imela dober razlog, da se razprave udeleži; tisti, ki so se jih pred petimi leti najbolj nadejali, so se tokrat znašli na nasprotni strani. Voditeljice manjših strank so se izkazale za častivredne tekmice moškim predstavnikov, ki so se v polnem studiu porazgubili v množici različnih mnenj, obljub in obtožb.
Priložnost za opozicijo
Prenos iz Manchestra, ki si ga je na televizijski mreži ITV ogledalo sedem milijonov gledalcev, kar tretjina manj kot med prejšnjo volilno kampanjo, je z izjemo (pre)glasne članice občinstva minil brez večjih pretresov. Večer je za večino udeležencev obetal veliko: televizijska soočenja so priložnost za opozicijo, da pred širokim občinstvom kritizira delo vlade in se predstavi kot resna alternativa. Za voditelje vladajočih strank, nasprotno, predstavljajo izrazito breme, saj so se priseljeni nenehno zagovarjati pred bolj ali manj utemeljenimi očitki z druge strani.
Tudi iz tega razloga je Cameron svojo udeležbo potrdil bistveno kasneje kot drugi voditelji in namesto treh pristal samo na eno razpravo. Njegov pogoj je bil, da v njej sodelujejo predstavniki sedmih strank in ne samo voditelja dveh največjih, češ da je to edino pošteno. Konservativci so vedeli, da bi se neposreden spopad med Cameronom in Milibandom lahko hitro sprevrgel v katastrofo. Miliband se je na drugi strani želel izogniti soočenju z vsemi voditelji, vedoč, da bi njegov nastop s tem najverjetneje izgubil na udarnosti. Camerona je želel stisniti v kot. Možnosti, da lahko v njem pristane tudi sam, ni namenil dosti pozornosti.
Miliband med razpravo načeloma ni bil slab; njegova največja težava sta bili tekmici z levice. Čeprav potek soočenja, kot so kasneje pokazali rezultati javnomnenjskih raziskav, skorajda ni spremenil razmerja med strankami na nacionalni ravni, sta Nicola Sturgeon in Leanne Wood, obe glasni nasprotnici varčevanja, lahko z njega odšli pomirjeni, da sta svoje delo opravili več kot uspešno. Laburisti, ki se na Škotskem in v Walesu, že dolgo časa soočajo s težavami, so lahko zaradi tega upravičeno zaskrbljeni. Milibanda v nasprotju s Cameronom namreč kmalu čaka še eno podobno soočenje.
Lahki tarči
Večer ni prinesel jasnega zmagovalca. Seštevek štirih javnomnenjskih raziskav, ki so zajele gledalce iz vseh delov države, je v vodstvo postavil Camerona in Milibanda, ki sta bila po dveh urah govorjenja ostala izenačena. Na drugo in tretje mesto sta se z odstotkom oziroma dvema manj uvrstila Nigel Farage in Nicola Sturgeon.
Premier in njegov namestnik Clegg, ki sta preteklih pet let skupaj preživela v koaliciji, sta od samega začetka veljala za lahki tarči. Oba sta bila po pričakovanjih soočena z obljubami, ki sta jih prelomila in cilji, ki sta jih zgrešila: Cameron se je moral zagovarjati zaradi naraščanja števila priseljencev in dejstva, da se proračunski primanjkljaj ni krčil tako hitro, kot je njegova stranka napovedovala. Clegg se na drugi strani kljub všečnim retoričnim vložkom in sproščenostjo ni mogel otresti podobe politika, ki lahko poseže med levico in desnico le tako, da od vsake pobere tiste ideje, za katere misli, da bodo volivcem najbolj všeč.
Koalicijski dvojček je vzdržljivostni preizkus na koncu prenesel brez prask in modric. Cameron, kot so zapisali nekateri komentatorji, se je na trenutke povsem izgubil v množici različnih glasov. Toda to je bil navsezadnje tudi njegov namen: v nasprotju z Milibandom si je premier želel čim manjše izpostavljenosti. Ko je dobil besedo, je poskušal izžarevati stabilnost. Njegovi sogovorniki, eden bolj različnih pogledov kot drug, so mu bili pri tem v precejšnjo pomoč.
