Tiskane izdaje
London − Zadnji niz javnomnenjskih raziskav pred odprtjem volišč je pokazal, kako niti konservativci niti laburisti ne bodo mogli sestaviti močne vlade. Britanija utegne v najboljšem primeru dobiti še eno koalicijo, v najslabšem jo čakajo meseci politične negotovosti. Izključene niso niti ponovne volitve.
Po več kot mesecu dni predvolilne kampanje se bodo danes v Združenem kraljestvu odprla volišča, na katerih bo 42 milijonov volilnih upravičencev izbiralo nov parlament. Volivci bodo svoje glasove lahko oddali vse do desete ure zvečer po lokalnem času, kar pomeni, da bodo prvi izidi glasovanja znani šele v petek zgodaj zjutraj. Ne glede na to, kako tesni bodo, bi do sredine jutrišnjega dne moralo biti jasno, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Tako kot na splošnih volitvah leta 2010 si nobeni od strank v izteku kampanje ni uspelo zagotoviti prepričljive prednosti pred konkurenco; vse možnosti in kombinacije o tem, kdo bi utegnil sestaviti vlado, tako ostajajo odprte. Še najmanj verjetno se zdi, da bi lahko kateri od dveh največjih političnih strank uspelo dobiti dovolj veliko število glasov, da bi to storila sama.
Pet let po zadnjih volitvah država tako znova z zanimanjem (in zaskrbljenostjo) zre v svojo prihodnost. Britanijo od jutri naprej po vsej verjetnosti čaka obdobje povečane politične negotovosti. Otoški mediji so v zadnjih tednih v nedogled premlevali različne povolilne scenarije in večinoma ugotovili, da bo oblikovanje koalicijske vlade oziroma neformalnih zavezništev med strankami tudi tokrat po vsej verjetnosti neizogibno. Hkrati obstaja možnost, da zmagovalec volitev ne bo nujno tudi tisti, ki bo sestavil prihodnjo vlado. Obe največji politični stranki se tega dobro zavedata.
Brez jasnega favorita
Med konservativci in laburisti na predvečer parlamentarnih volitev tako rekoč ni bilo razlike v podpori. Anketa agencije YouGov, objavljena v tabloidu Sun, je obema strankama napovedala 34 odstotkov glasov. Do enakih ugotovitev je prišla tudi raziskava Populus, ki jo je naročil Financial Times: pokazala je, da bi za vsako od njiju glasovala natanko tretjina registriranih volivcev. Tudi pri drugih anketah, ki so zmago napovedale bodisi konservativcem bodisi laburistom, je razlika med tekmicama znašala največ štiri odstotke. Kakršna koli prednost je bila znotraj meja možnosti statistične napake.
Rezultati javnomnenjskih raziskav, ki so jih v zadnjih tednih objavljali največji otoški mediji, so v najboljšem primeru ponudili zmedeno, a pomenljivo sliko volilnih preferenc britanskega prebivalstva. Politična fragmentacija ustvarja čedalje večji pritisk na volilni sistem; največji žrtvi novega neravnovesja sta brez dvoma največji politični stranki v državi. Konservativci in laburisti so se morali za glasove boriti na različnih frontah, tudi v okrožjih, kjer volitev niso izgubili že več desetletij. V nasprotju z letom 2010 jih niso ogrožali liberalni demokrati, temveč kandidati evrofobične britanske stranke neodvisnosti (UKIP) in škotske narodne stranke (SNP). UKIP si je dolgo obetal, da bo na volitvah dobil vsaj štiri predstavnike v spodnjem domu britanskega parlamenta; sodeč po volilnih napovedih bo stranka lahko srečna, če bo dobila dva. Škotski nacionalisti bodo mnogo bolj uspešni. V novem parlamentu si lahko obetajo več kot petdeset poslanskih mest, večino katerih so doslej zasedali predstavniki škotskih laburistov.
Poziv k taktičnemu glasovanju
Konservativna stranka upa, da bo možnost manjšinske laburistične vlade, podprte z glasovi poslancev SNP, spodbudila volivce, da podprejo nadaljevanje koalicije, ki je vodila državo zadnjih pet let. Konservativci niso edini, ki nasprotujejo vladi, v kateri bi SNP imela veliko moč; raziskave kažejo, da večina ljudi v Angliji in Walesu ne zaupa škotskim nacionalistom. David Cameron je včeraj volivce desnice opozoril, bo z glasovanjem za UKIP tvegajo izvolitev Eda Milibanda na oblast. Cameron je v enem svojih zadnjih intervjujev pred volitvami (in morebiti kot britanski ministrski predsednik) dejal, da je njegova prioriteta sestaviti močno in stabilno vlado, tudi če to pomeni obnoviti zavezništvo, ki ga je stranka pred petimi leti sklenila z liberalnimi demokrati.
Nick Clegg je medtem dejal, da jutri nobena od strank ne bo dobila dovolj velike večine, da bi sama sestavila vlado. »Tudi če si nočeta priznati, se Cameron in Miliband tega dobro zavedata,« je poudaril. Liberalni demokrati so po Cleggovih besedah pokazali, da so lahko koalicije trdne in stabilne. »A namesto stabilnosti bodo največje stranke povzročile le škodo, če bodo vztrajale pri vodenju države z manjšinsko vlado.« Takšen razplet bi po mnenju strokovnjakov skoraj zagotovo v kratkem pripeljal do novih volitev. Po besedah predstavnikov liberalnih demokratov, ki si jutri v najboljšem primeru obetajo desetino vseh volilnih glasov, je to zadnje, kar država potrebuje.
Voditelji političnih strank so zadnjih štiriindvajset ur predvolilne kampanje namenili prepričevanju neodločenih volivcev, vedoč, da bi se njihovi glasovi lahko izkazali za odločilne. Sreda po vsebini in pomanjkanju jasne predstave o prihodnosti države ni minila bistveno drugače kot zadnjih trideset dni.
