Tiskane izdaje
Francoska politika se je preobrazila, stara politična levo-desna dihotomija je iz igre. A se Francozi zato niso pogreznili v prevratni populizem Marine Le Pen, ampak so v nedeljo, ob prvem krogu predsedniških volitev, v največji meri podprli liberalni, socialni in evropski projekt Emmanuela Macrona.
Kot je zdaj tudi uradno znano, so volivci – udeležba je bila 78,69-odstotna – največ, 23,75 odstotka, glasov namenili vodji gibanja En Marche! Emmanuelu Macronu, ob njem pa se bo za ključe Elizeja potegovala tudi voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen; podprlo jo je 21,53 odstotka vseh, ki so prišli volit. Očitno je, da je francoska politična krajina po novem revolucionarno spremenjena in da je vanjo korenito zarezal novinec, ki je novo pot, na katero si je zadal popeljati Francijo, že pred časom popisal v knjigi s pomenljivim naslovom Revolucija.
Inteligentnost in neizkušenost
Francoski tradicionalni desnica in levica se že leta samouničujeta, zato ne more presenečati, da sta v nedeljo obe prelomno izpadli iz prvega kroga predsedniških volitev. Republikanci so na predvolitvah novembra lani za kandidata izbrali nekdanjega premiera Françoisa Fillona, ki so ga mediji ves čas aferaško namakali: zaradi fiktivnega dela njegove žene, prejemanja dragih daril ..., zato je bila kandidatura tradicionalne desnice »pohabljena«. Zaušnica, ki so jo dobili konservativci, je poučna: stare netransparentne prakse ljudi pri koritu niso več sprejemljive za množice. Socialistična stranka se je pod Françoisom Hollandom prav tako dokončno razklala, nedeljski poraženec Benoît Hamon je zadnja leta predstavljal uporniško levo krilo, medtem ko je tokratni zmagovalec prvega kroga Emmanuel Macron – Hollandov protežiranec in njegov nekdanji minister za ekonomijo – šel »na svoje« in osnoval novo gibanje En Marche !
Za povečavo kliknite na grafiko
Ni nepomembno – in prav to skrbi neredke –, da javnost še do pred kakimi tremi leti za 39-letnega Macrona sploh ni vedela. Briljanten učenec in dijak, nadarjen in zelo umetniško navdahnjen v mladosti, je po študiju na ugledni pariški Sciences Po, potem ko je asistiral filozofu Paulu Ricoeuru in pozneje še po študiju na elitni upravni šoli ENA najprej delal v finančni inšpekciji, od leta 2008 pa v banki Rothschild. Leta 2012 ga je v Elizejsko palačo povabil na novo izvoljeni predsednik Hollande, avgusta 2014 je že bil minister za ekonomijo v drugi vladi Manuela Vallsa. Dve leti pozneje je odstopil in kmalu zatem napovedal, da bo kandidiral za predsednika ...
Televizijski dvoboj
Njegovo vzpenjanje je bilo bliskovito, zdaj je pri samem vrhu, ni le sveže čislan – zaradi inteligentnosti, nadarjenosti in očitne spretnosti prepričevanja, ampak je tudi grajan – zaradi neizkušenosti. Očitajo mu še marsikaj, recimo, (neo)liberalizem, botre v ozadju, prikrivanje resničnega premoženjskega stanja (med letoma 2010 in 2012 je pri banki Rothschild domnevno zaslužil več kot 2,8 milijona evrov, prijavil pa menda le 156.160 evrov), praznino, ohlapnost in medlost sredine, ki želi biti čim širše všečna, in pri njem da je še preveliko politično neznanega, nedifiniranega, morda prikritega ...
A zagotovo bi moralo biti jasno to, da se bosta v drugem krogu 7. maja spopadla dva pristopa, dve različni viziji sveta – zaprta proti odprti, povezovalna proti razdiralni – in da tekmeca nimata nič skupnega niti po slogu. Macronova kandidatura se zdi, Michelu Taubu iz spletišča Opinion Internationale, denimo, častna, medtem ko pri ksenofobni Le Penovi dostojanstva ni. Kdo sta, bosta lahko pokazala tudi med televizijskim soočenjem 3. maja; Macron je že privolil v dvoboj, kar je svojevrstna prelomnica, Jacques Chirac se pred 15 leti namreč ni hotel pogovarjati z nacionalistom Jean-Marie Le Penom.
Za povečavo kliknite na grafiko.
Izrekanje podpore
Zdaj poteka bitka za glasove kandidatov, ki so izpadli iz igre. Hamon in Fillon sta nemudoma pozvala privržence, naj v drugem krogu podprejo Macrona, saj bi, kot je izjavil Fillon, »Nacionalna fronta, znana po svoji nasilnosti in nestrpnosti, s svojim programom popeljala državo v propad, v evropski kaos. Ni druge izbire, kakor da glasujemo proti njej.« Podobno proti Le Penovi, ki jo je v številkah tokrat podprlo »zgodovinsko rekordnih« 7,6 milijona Francozov (kar je 2,8 milijona več kot njenega očeta v prvem krogu pred petnajstimi leti), so se obrnila še druga imena desnice in enotno za Macrona so že strnili vrste v Socialistični stranki, zanj pa bo volil tudi predsednik Hollande. Pozive Francozom, naj v odločilnem krogu glasujejo po pameti, je slišati še z mnogih strani: apelirajo tudi časopisi (Le Monde, denimo), različna spletišča .... A gotovo ni še nič. Čeprav Michel Taube, denimo, verjame, da bo na koncu zmagal Macron, se je bati, da bi se Francozi lahko uspavali in se v drugo ne bi odpravili na volišča.
Zato je aferaška Le Penova naprej nevarna, sploh ker med tem ankete javnega mnenja že preigravajo končni razplet: pokazal naj bi se v razmerju »samo« do kakih 65 odstotkov za Macrona proti 35 odstotkom za Le Penovo, kar pomeni, da bi političarko podprlo do deset milijonov Francozov. Za primerjavo: leta 2002 je Jacques Chirac na koncu zmagal z 82 odstotki glasov.
A politično in družbeno ne bo nič manj skrbi niti po koncu predsedniške tekme, kajti 11. in 18. junija bodo v Franciji parlamentarne volitve. Tudi te bi lahko dobil Macron, čeprav je njegovo gibanje brez političnega zaledja in kadra; neredki zato svarijo, kako bo opotekanja veliko. In zato so pri izrekanju podpore nekateri v nedeljo izpadli kandidati precej previdnejši: radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon, recimo, mu ni obljubil nič.
