Dialog Srbije in BiH: režiserji so pod zemljo, v zaporu ali nedotakljivi

Člani predsedstva BiH, ki so danes obiskali Beograd, bodo poskušali preseči posledice verbalnega in fizičnega napada na srbskega premiera Aleksandra Vučića v Potočarih. Z dialogom bodo morda okrepili krhke vezi med Srbijo in BiH, k boljšim dvostranskim odnosom med državama pa bi lahko prispevalo tudi razkritje vseh tajnih dokumentov o padcu Srebrenice.

Predsednica združenja Matere Srebrenica in Žepa Munira Subašić je na slovesnosti ob 20. obletnici genocida v Srebrenici izročila pisno zahtevo nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu, naj objavi vse tajne dokumente, tudi tiste, ki se nanašajo na komunikacijo tedanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića z generaloma Ratkom Mladićem in Momčilom Perišićem od 20. junija do 11. julija 1995, ki bodo natančneje pojasnili, kaj se je tik pred genocidom v Srebrenici v resnici dogajalo v BiH. Clinton njenega poziva še ni komentiral, objava tajnih dokumentov pa bi lahko razkrila, kdo je bil najbolj odgovoren za to, da mednarodna skupnost ni preprečila genocida v Srebrenici.

Scena za padec Srebrenice

Ameriška administracija je z umikom oznake tajnosti z dokumentacije, ki obsega okoli dva tisoč strani, delno razkrila ozadje dogodkov julija 1995 in poboja moškega prebivalstva Srebrenice, ki so ga izpeljale srbske sile. Vojska Ratka Mladića je mesec dni pred julijskim pokolom zajela okoli 400 modrih čelad, ki jih je zadrževala v ujetništvu kot talce, da bi tako preprečila bombardiranje sil Nata na srbske položaje. ZDA naj bi se skupaj z Veliko Britanijo in Francijo odločile, da bodo suspendirale ukaz o letalskih napadih. Scena za padec Srebrenice naj bi bila tako postavljena.

Francoska novinarka Florence Hartmann trdi v svoji knjigi Primer Srebrenica – politično prelivanje krvi, da sta bila padec Srebrenice in njena predaja v roke vojske Republike srbske dogovorjena z Miloševićem. Posel s srbskim voždom naj bi že junija sklenile ZDA, Velika Britanija in Francija, da bi deblokirale diplomatski proces. Po navedbah Hartmannove si Zahod ni belil las s podrobnostmi in od Mladića ni zahteval, da mora po zavzetju Srebrenice ohraniti pri življenju vse njene prebivalce.

Napad je ukazal Radovan Karadžić

Nizozemski bataljon modrih čelad, ki je bil neposredno odgovoren za varnost Srebrenice, tako kot bošnjaška vlada, ni bil seznanjen z dogovorom velikih sil. Da so se Američani z Britanci in Francozi po tihem odločili za prekinitev letalskih napadov na bosanske Srbe za nedoločen čas, ne trdi le francoska novinarka. Ko so srbske sile napredovale proti varovanemu območju, so Nizozemci dvakrat zahtevali letalsko podporo Nata, vendar jih je poveljnik Unproforja francoski general Bernard Janvier obakrat gladko zavrnil. Janvier je tako zahteval letalsko podporo šele potem, ko so srbske sile krenile proti barikadam Združenih narodov, generalni sekretar ZN Jasuši Akaši pa jo je odobril pod pogojem, da lahko letalske napade uporabijo le proti oboroženim sistemom, ki streljajo na barikado ZN v Srebrenici.

Čeprav so se svetovni politiki ob 20. obletnici genocida v Srebrenici posuli s pepelom in govorili o skupni odgovornosti za Srebrenico, so bili Nizozemci edini, ki so prevzeli politično odgovornost. Nizozemska vlada je tako leta 2002 odstopila iz moralnih razlogov. Nihče še tudi ni priznal, da so zahodne obveščevalne službe leta 1995 namerno prikrivale informacije o tem, kaj se pripravlja v Srebrenici. Kaj je bilo res in kaj ne, ni ugotovil niti nizozemski inštitut za vojno dokumentacijo (NIOD), ki je raziskoval padec Srebrenice in vlogo nizozemskih modrih čelad. Po eni različici so vojni poročevalci dobili dokumentacijo z rezultati prisluhov pogovorov srbskega vodstva na Palah in v Beogradu od tedanjega zunanjega ministra BiH Muhameda Šaćirbeja, po drugi pa od zahodnih tajnih služb, predvsem od ameriške agencije za nacionalno varnost (NSA). Nesporno naj bi bilo le to, da je napad na Srebrenico ukazal politični voditelj bosanskih Srbov Radovan Karadžić.

Cinizem ameriških tajnih služb

Debata o vlogi zahodnih tajnih služb pri padcu Srebrenice je odprla tri možne različice tragičnega scenarija. Po prvi je bilo krivo pomanjkljivo satelitsko opazovanje območja, kar je malo verjetno, ker je bilo leto 1995 čas zaključnih vojaških operacij v BiH, ko so se vse strani trudile, da bi imele čim boljši položaj pred Daytonom. Ameriški vohunski sateliti so dan in noč viseli nad Bosno in snemali vsak premik in vsak kamen. Druga teza izpostavlja dramatične napake v medsebojnem informiranju obveščevalnih služb, kar se mnogim zdi preveč naivno. Najbolj verjeten se tako zdi tretji scenarij, po katerem so zahodne tajne službe sporazumno zamolčale vse informacije o bližajočem se napadu na Srebrenico, da bi na pogajanjih v Daytonu pridobili politično korist. Ker bi bilo to preveč cinično, tudi NIOD te možnosti ni jemal resno, pozabil pa je na dejstvo, da je celotna zgodovina ameriških tajnih služb prepletena s cinizmom.

Veliko je indicev in dokazov, da se je vedelo, kaj se pripravlja enklavi. Postavljajo se vprašanja, zakaj so poveljnika obrambe Srebrenice Naserja Orića evakuirali s helikopterjem le teden dni pred padcem enklave in zakaj je Zahod z Američani in Francozi na čelu pustil Nizozemce na cedilu. Tudi če Zahod vsa ta leta res prikriva informacije o Srebrenici, to ne opravičuje genocida v bošnjaški enklavi. Režiserji krvave bosanske drame so bolj ali manj znani. Nekateri so pod zemljo, drugi v zaporu, tretji pa nedotakljivi.