Tiskane izdaje
Bruselj – Se bo Evropska unija morala spet odzvati z novim svežnjem sankcij proti Rusiji? To vprašanje je po kvazivolitvah v »ljudskih republikah« Doneck in Luhansk spet na bruseljski mizi.
Po sporazumu o prekinitvi ognja, sklenjenem na začetku septembra v Minsku, je bilo vsaj nekaj upanja, da se bodo razmere začele stabilizirati in da se bo spirala sankcij lahko ustavila. Rusija je odpoklicala del vojske z obmejnega območja, pod pokroviteljstvom Unije je bila dosežena rešitev ukrajinsko-ruskega spora o plinu. Toda po volitvah, ki so bile v nasprotju z načeli sporazuma iz Minska, je spet veliko na kocki. Ruskemu priznanju volitev, na katerih so slavile marionete Kremlja, so že sledile prve grožnje z novimi sankcijami.
Sankcije so edini instrument, s katerim lahko Unija poskuša vplivati na Putina. Toda v samem vrhu bruseljske diplomacije niso več prepričani o njihovi smotrnosti. Nova zunanjepolitična predstavnica Unije Federica Mogherini je že prvi delovni dan v intervjuju za šest evropskih časopisov povedala, da sankcije vplivajo na rusko gospodarstvo in da jih ruski vrh občuti. »A odprto vprašanje ostaja, ali bo Moskva zaradi tega spremenila svojo politiko,« je nadaljevala. Tako je izrazila jasen dvom o njihovem učinku.
Unija zagovarja stališče, da je ublažitev ali zaostritev sankcij odvisna od dogajanja na terenu. V Natu opozarjajo, da Rusija nadaljuje vojaško vpletanje v ukrajinski konflikt in da spet kopiči vojaške sile ob meji. Poleg tega separatiste podpira z opremo in usposabljanjem. Generalni sekretar Severnoatlantskega zavezništva Jens Stoltenberg je prepričan, da so na ruskih tleh še vedno ruske specialne enote. Skratka, ruska destabilizacije Ukrajine se nadaljuje in v skladu z dosedanjo logiko bi moral slediti nov sveženj sankcij. Sredi meseca se že sestanejo zunanji ministri EU.
Nasprotniki sankcij, denimo avstrijski kancler Werner Faymann, opozarjajo, da bi si morali bolj prizadevati za dialog in vključevanje Rusije v pogovore. Finska, ki je tesno gospodarsko povezana z Rusijo, ima že tako veliko gospodarsko škodo in bo letos predvidoma v recesiji. Tudi Italija sankcijam nikoli ni bila naklonjena. Glede na trditve Mogherinijeve bi lahko nadaljevali razmišljanje v slogu: če sankcije res ne vplivajo na ravnanje Putina in po drugi strani negativno vplivajo na evropsko gospodarstvo, bi bil na mestu razmislek o pravilnosti dosedanje politike.
Zagovorniki sankcij so prepričani, da so že doslej delovale, da Rusija kot odvisnica od izkupička v energetski trgovini z Zahodom ne more kar zapreti plinske pipe in da se Putin odziva le na pritisk. Slabšanje gospodarskega položaja doma ga po njihovem razmišljanju sili k razkazovanju mišic pred ruskim občinstvom. To po drugi strani želi spet videti močno Rusijo, ki se odločno postavlja po robu Zahodu in ZDA, četudi je po gospodarski moči primerljiva z Italijo in po število prebivalstva z Japonsko.
Unija je doslej med ukrajinsko krizo vsaj delovala za silo enotno in drugače kot med krizo v Gruziji leta 2008 Putinu ni uspelo z logiko deli in vladaj. Toda na vzhodu Ukrajine nastaja proruska tvorba, podobna Južni Osetiji, Abhazija in Pridnjestrska republika, s katero bo Moskva lahko vedno destabilizirala razmere v sosednji državi, ki naj bi sodila v njeno interesno sfero. Kijev ima na papirju zagotovljeno dolgoročno približevanje Uniji, a od Bruslja si bolj kot članstvo lahko obeta predvsem pomoč pri urejanju gospodarstva in vzpostavljanju pravne države.
