Erdogan dokončal »evropski« protibegunski zid

Na meji stojijo tudi stražni stolpi, iz katerih je turška vojska po pričevanju očividcev še do včeraj straljala na ilegalne prestopnike meje, pod njimi pa se po novem na več kot polovici  turške meje s Sirijo vijejo skoraj tri metre visoki betonski bloki z bodečo žico na vrhu. Zid je dokončan, prehoda ni več.

Kot je sporočilo turško obrambno ministrstvo, so oblasti v Ankari po skoraj letu dni dokončale postavljanje več kot 500 kilometrov dolgega betonskega zidu, ki bo na najbolj izpostavljenih delih turško-sirske meje povsem zaprl pot beguncem in dokončno ustavil tudi tiste militaristične islamske prostovoljce, ki so še včeraj lahko ilegalno prečkali mejo ter odhajali na pomoč džihadističnim skrajnežem v sirski državljanski vojni, ali pa se od tam vračali v Turčijo in Evropo.

Zid je dokončan leto dni po lanskem marčevskem sporazumu med nemško kanclerko Angelo Merkel in turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom, s katerim je Evropski uniji uspelo ustaviti naval večinoma sirskih in iraških beguncev po tako imenovani balkanski begunski poti.

Pred tem je Evropska unija pogosto kritizirala Ankaro, ker ni bila sposobna nadzirati svoje meje s sosednjo Sirijo, iz katere po balkanski poti v Evropo niso prihajale le trume nemočnih beguncev, ampak so pot za svoje namene zlorabljali tudi džihadistični prostovoljci. Ti so namreč zaradi turške »malomarnosti« zlahka prečkali turško ozemlje in neovirano prišli v Sirijo, od koder so se potem pogosto vračali nazaj v različne evropske države in tam izvajali teroristične napade. 

Tudi evropski zid

Ankara, ki je do novembra lani sama sprejela skoraj tri milijone sirskih beguncev, je v skladu z begunskim sporazumom, ki ga je lansko pomlad sklenila z EU, zdaj povsem zaprla svojo mejo s Sirijo. Kar je bila logična poteza. Evropi je namreč obljubila, da bo po marcu 2016 vzela nazaj vse tiste begunce, ki se jim je iz Turčije čez Egejsko morje ilegalno še vedno uspelo prebiti do Grčije, medtem ko se je Evropska unija v sporazumu obvezala, da bo od Turčije po legalni poti nato prevzela enako število sirskih beguncev, kot bo znašalo število iz Grčije v Turčijo vrnjenih ilegalnih migrantov.

Ankara naj bi v skladu z begunskim sporazumom od Bruslja do leta 2018 dobila tudi šest milijard evrov za oskrbo beguncev in šoloobveznih otrok, med drugim pa tudi vizumske olajšave za svoje državljane, ko bo Turčija v procesu približevanja EU izpolnila zahtevane kriterije.

Za zdaj je ob vseh zapletih, ki so se medtem zgodili med EU in Ankaro (tudi zaradi bližnjega referenduma o turških ustavnih spremembah in Erdoganovi uvedbi predsedniškega sistema), med najbolj spornimi tako imenovani protiteroristični zakon. Turški predsednik ga je namreč na veliko zlorabil za obračunavanje z vsemi svojimi političnimi nasprotniki, pa tudi s civilno družbo, sodniki, novinarji, državnimi uradniki in vojsko.

»Zazidani« begunci

Tri metre visok in 556 kilometrov dolg betonski zid, skozi katerega naj bi turške oblasti po obljubah Ankare vendarle dovolile prehod vsaj ranjenim beguncem, ki naj bi jih potem oskrbeli v turški bolnišnicah, se po novem razteza čez vseh šest provinc na južni in jugovzhodni turško-sirski meji, ob njem pa so na vsakih nekaj kilometrov postavljeni stražarski stolpi.

Turška armada, ki je pred tem po zagotavljanjih Ankare iz obmejnega pasu v celoti pregnala teroristične milice tako imenovane Islamske države, naj bi nadzorovala večji del zidu na meji s Sirijo, določene odseke pa bodo varovale tudi Turčiji zavezniške skupine sirskih upornikov in kurdske milice.

Za begunce iz Sirije, kjer se šest let po začetku vojne dogajajo tudi take grozote, kot je najnovejše pobijanje civilistov, žensk, otrok in starcev z bojnimi strupi, se bo tako zaprla še zadnja smiselna begunska pot proti severu. Na vzhod je zaradi praktično enakih razmer v Iraku nesmiselno bežati, južna soseda Jordanija in jugozahodni Libanon pa sta že dolgo kritično preobremenjena in prenatrpana z begunci.  

Ker so se tudi sprva menda začasni evropski begunski »zbirni centri« na grških otokih medtem zaradi popolne »migrantske odpovedi« v EU že spremenili v bede polna begunska taborišča, in ker v Evropi po madžarskem zgledu praktično rastejo le še protibegunske ograde, je usoda beguncev z Bližnjega vzhoda tako rekoč  »zazidana«.

Ne Erdoganu ne Evropi se jih ni več treba bati, tako da bo turški predsednik, če mu v nedeljo na referendumu uspe tudi ustavno postati absolutni vladar Turčije, tistih šest milijard evropskih evrov mirno lahko porabil tudi za kaj drugega.