Espionnage Elysee: Nihče ni varen, niti ZDA

Razkritje, da so ZDA več let prisluškovale trem francoskim predsednikom, je pričakovano povzročilo buren odziv uradnega Pariza. A presenetilo ni nikogar. Malo je verjetnosti, da bo afera imela bistvene posledice za odnose med sicer tesnima zaveznicama. Tako storilec kot žrtev se namreč zavedata realnosti, v kateri soobstajata.

Čeprav navzven še vedno kažejo občutno nezadovoljstvo nad wikileaksovimi občutljivimi razkritji, so se vlade velikih evropskih države potihem sprijaznile z razlago, da je v čedalje bolj povezanem svetu prisluškovanje postalo nekaj povsem običajnega. V resnici je njegova pojavnost premosorazmerna s tehnološko razvitostjo: kdor lahko prisluškuje, bo to tudi počel. Politična zavezništva in partnerstva med državami vsaj v tem primeru ne pomenijo kaj dosti. Z drugimi besedami, v svetu obveščevalnih dejavnosti je dovoljeno vse. Vsaj dokler te ne ujamejo.

Objava tajnih dokumentov, iz katerih je razvidno, da so uslužbenci ameriške varnostne agencije NSA od leta 2006 do sredine 2012 nadzorovali telefonsko komunikacijo treh francoskih voditeljev – aktualnega predsednika republike Françoisa Hollanda in njegovih predhodnikov, Nicolasa Sarkozyja ter Jacquesa Chiraca – je že drugo odmevno razkritje ameriških tajnih operacij, uperjenih proti predstavnikom in voditeljem evropskih vlad, v zadnjih letih. Dokumenti, ki jih je leta 2013 objavil nekdanji sodelavec NSA Edward Snowden, so pokazali, da so ZDA nadzor opravljale tudi nad nemško kanclerko Angelo Merkel. Nemške oblasti so na začetku tega meseca opustile preiskavo o domnevnem prisluškovanju kanclerkinem mobilnem telefonu, in sicer zaradi pomanjkanja dokazov, toda nelagodje je kljub temu ostalo. Francoska epizoda je evropske vlade – tudi nemško – vnovič spomnila na njihovo ranljivost.

Popravljanje škode

Med podatki, ki jih je v šestletnem obdobju zbrala NSA, so bile informacije o francoskih stališčih glede ekonomske politike, kadrovskih napotitvah v Organizacijo združenih narodov (OZN), svetovni finančni krizi in bližnjevzhodnih mirovnih pogajanjih.

Francoski predsednik je v sredo v odzivu na poročila domačih medijev opozoril, da je prisluškovanje, posebno s strani tako tesne zaveznice, »nedopustno«. Francija, kot je dejal Hollande, »ne bo tolerirala ravnanja, ki ogroža njeno varnost in zaščito njenih interesov«. Manuel Valls, predsednik vlade, je bil podobno kritičen, rekoč, da gre za »zelo resno kršitev zaupanja« med državama. Hkrati je tudi že razmišljal o prihodnosti, prepričan, da morajo ZDA »popraviti« kakršno koli škodo na ravni medsebojnih odnosov, ki je bila povzročena spričo razkritij.

O škodi je verjetno še prezgodaj razmišljati, a v najboljšem primeru, kot je poudaril novinar revije Time Simon Schuster, posledice ne bodo dolgotrajne. Takšnemu zaključku se je v francoskem poglavju ameriške prisluškovalne afere težko izogniti, še posebno če vzamemo za primer nemško izkušnjo. Ameriški predsednik Barack Obama je v telefonskem pogovoru francoskemu kolegu ta teden zatrdil, da se je prisluškovanje ustavilo in da se v prihodnosti ne bo nadaljevalo. Kot pravi Schuster, so voditelji Francije in Nemčije do nadaljnjega najverjetneje varni pred nevidno roko ameriških obveščevalnih služb. Vprašanje pa je, ali so varni drug pred drugim.

Moj prijatelj, moj sovražnik

Dokumenti, objavljeni v sklopu nemške parlamentarne preiskave konec aprila, so ponudili vpogled v delovanje nemške tajne službe BND, ki je v preteklosti na prošnjo ameriške NSA prisluškovala predstavnikom evropskih vlad, tudi francoske. Oblast v Berlinu je po Wall Street Journala dolgo časa vedela za sporno sodelovanje z Američani, a se za ukrepanje ni odločila, niti ni razkrila podrobnosti programa pristojni parlamentarni komisiji. Med tarčami prisluškovanja so bili visoki predstavniki urada francoskega predsednika in zunanjega ministrstva, evropske komisije, pa tudi zaposleni v proizvajalcu letal Airbus.

Domnevno nemško sodelovanje z NSA, kaže, da prijateljstva v svetu tajnega zbiranja informacij ne pomenijo kaj dosti. Tudi v primeru obveščevalnih zavezništev, kakršno obstaja od druge svetovne vojne med ZDA in Veliko Britanijo, sodelovanje po besedah Christopherja J. Murphyja, strokovnjaka za področje obveščevanja na univerzi v Salfordu, pogosto temelji na specifičnih, individualnih interesih. »Ostanki britanskega imperija so Američanom ponudili dostop do sicer težko dosegljivih delov sveta. Washington je Londonu v zameno ponudil dostop do vseh obveščevalnih sredstev,« pojasnjuje.

Kljub očitni ameriški prevladi, prisluškovanje in zbiranje informacij, z vdiranjem v sisteme podatkov že dolgo ni več izključno v domeni ZDA. Te so v zadnjem času tudi same postale žrtev delovanja tujih obveščevalnih služb. James Clapper, nacionalni direktor za obveščevalne dejavnosti, je v četrtek med nastopom na konferenci v Washingtonu, Kitajsko označil kot »glavno osumljenko« v primeru nedavne masovne kraje podatkov ameriških vladnih uslužbencev, med drugim mnogih občutljivih informacij o njihovem življenju. Ameriška administracija se je vse do sedaj vztrajno izogibala neposrednemu pripisovanju odgovornosti vzhodni velesili.