EU-OZN: z vojaškimi topovi nad čolne za begunce

Evropska unija si je, da bi se otresla čedalje hujšega bremena beguncev, izmislila že marsikaj, od »kvot«, ki so jih ministri obravnavali včeraj in so ob bojkotu ene same članice neuresničljive, do pravcatega vojaškega obračuna s tihotapci, ki ga je evropska zunanja ministrica Federica Mogherini v začetku tedna v New Yorku celo osebno predstavila stalnim članicam varnostnega sveta OZN.

Evropska unija je namreč že med vrhom, ki je bil 23. aprila, med vsemi drugimi sklepi sprejela tudi predlog, po katerem naj bi v prihodnje veliko odločneje obračunala z mednarodnimi tihotapskimi tolpami, ki v Sredozemlju ilegalno organizirajo transporte beguncev do evropskih, predvsem italijanskih obal. S tihotapci naj bi se spopadli že pred libijskimi obalami ali pa celo na kopnem, kjer naj bi jim uničili čolne in ladje, s katerimi prevažajo begunce. In jih tako onemogočili. Nalogo naj bi prevzela kar vojska, ki pa za tako akcijo po mednarodnem pravu potrebuje mandat Združenih narodov in – čeprav je država v razsulu – tudi privolitev Libije, katere suverenost bi bila v tem primeru kršena.

EU si zato v tej svoji nekoliko nenavadni akciji, ki spominja na podobno mednarodno vojaško akcijo, s katero so Združeni narodi pred časom odobrili vojaški obračun s pirati pred somalskimi obalami, prizadeva za mandat skladno s 7. členom ustanovne listine. Po njem bi ji bilo zaradi izjemnih razmer dovoljeno uporabiti »vse nujne ukrepe« za uničenje kriminalnih tihotapskih tolp, ki služijo mastne denarje na račun človeške nesreče.

Osnutek resolucije so pod vodstvom Velike Britanije sestavile nekatere evropske članice varnostnega sveta, v ponedeljek pa ga je v New Yorku osebno predstavila tudi zunanja ministrica Evropske unije Federica Mogherini. Kot je slišati, glasovanja o predlogu še ne bo, saj naj bi ga stalne članice varnostnega sveta najprej temeljito premlele na različnih neformalnih srečanjih. Federica Mogherini trdi, da Kitajska kot ena izmed stalnih članic načeloma ni proti in da bi bilo morda mogoče prepričati tudi Rusijo, čeprav odnosi z Moskvo zaradi ukrajinske krize niso najboljši in čeprav je Rusija do predloga zadržana tudi zato, ker so jo očitno izigrali že ob francosko-britanskem letalskem napadu na Libijo in ob takratni uporabi načela OZN o pravici do zaščitite civilnega prebivalstva (R2P).

Vojna napoved komu?

Izid glasovanja v VS je torej negotov, vendar Evropa kljub temu ne namerava odnehati. Evropski komisar za begunce in priseljevanje Dimitris Avramopulus pravi, da je odločena sistematično poiskati in uničiti vse čolne in ladje, ki bi jih tihotapci lahko uporabili za prevoz beguncev. Evropa je »napovedala vojno kriminalnim tolpam, ki nedolžne ljudi pošiljajo v smrt«, zatrjuje komisar, z vso svojo politično odločnostjo pa »jih bo dokončno uničila«.

Zveni zelo pogumno, je pa praktično neuresničljivo. Načrti, ki so jih podprle tako rekoč vse članice EU, na papirju sicer zvenijo zelo konkretno. Flota tako rekoč določenih evropskih vojaških fregat in hitrih patruljnih čolnov naj bi pod italijanskim poveljstvom pred libijskimi obalami sistematično iskala vsa plovila, ki bi jih tihotapci lahko uporabili za prevoz beguncev. Vojaki bi jih zasegli in »naredili neuporabne«, še preden bi se do njih lahko dokopali tihotapci.

Mornarica bi za tak poseg na krovu seveda morala imeti posebne bojne enote, specialci pa naj bi opravili svoj del posla tudi v Libiji, na kopnem. Kjer pa se, podobno kot v libijskih ozemeljskih vodah, ki so v pristojnosti Tripolisa, že začne prvi del problema. Tudi če bi varnostni svet odobril tako tvegano vojaško akcijo, bi morala z njo soglašati libijska vlada, ki pa v praksi ne obstaja niti na papirju. Odkar je namreč Zahod vojaško sesul Libijo, se tam spopadajo za oblast različne skupine upornikov, ki pogosto na veliko služijo s tihotapljenjem beguncev. Po pisanju britanskega Guardiana se celo nekateri diplomati v Bruslju zato bojijo, da bi se različne libijske uporniške skupine uprle takemu vojaškemu posegu EU in z raketami, topništvom ali hitrimi čolni celo napadle vojaške ladje EU pred svojimi obalami, zaradi česar bi operacija hitro lahko prerasla v resen konflikt, v katerem bi na koncu moral posredovati celo Nato.

Čigavi čolni in ladje?

Sovražnik, s katerim naj bi se spopadla evropska mornarica, je torej v resnici povsem »neidentificiran«, kot se temu reče v vojaškem žargonu. Tihotapci namreč ne delujejo kot prepoznavna skupina, ampak v različnih klanih. Celo na prenatrpanih gumenjakih in ladijskih razvalinah, na katere vkrcajo begunce in ki naj bi jih evropska vojska potapljala, jih ni. Krmarjenje največkrat prepustijo kar beguncem, zelo verjetno pa tudi niso povsem brez povezav z različnimi evropskimi tihotapskimi in mafijskimi skupinami, ki prav tako delujejo ilegalno. Tako »fluidnega« nasprotnika pa je z vojsko tako rekoč nemogoče dotolči.

Nič bolj jasno ni, čigave čolne in ladje naj sploh »uniči« evropska mornarica. Gumenjaki so večinoma skriti po garažah, razpadajoče ribiške ladje pa tihotapske bande ponavadi na silo zaplenijo (ali pa celo odkupijo) od obubožanih lokalnih ribičev ali bankrotiranih ladijskih prevoznikov. Bodo evropski vojaki razstrelili ali kako drugače »onesposobili« kar vsako sumljivo razbitino in s tem lokalnemu prebivalstvu, kot je opozoril celo sam generalni sekretar OZN Ban Ki Mun, ki je zelo skeptičen do take vojaške akcije, lokalnemu prebivalstvu vzeli še tisto zadnjo možnost skromnega preživetja? Tihotapci pa se bodo zgolj preselili na druge obale.

In kaj naj bi to rešilo?

Evropska unija, ki ji seveda nihče ne oporeka, da se je treba pri reševanju begunskih problemov kar se da ostro lotiti tudi tihotapskih tolp (vendar ne z vojaškimi sredstvi), bi se torej morala zavedati resnih opozoril, ki jih je lepo strnil v nekaj besed prestavnik človekoljubne organizacije Amnesty International v Tripolisu, kjer vsakodnevno gleda vso to človeško bedo. Ljudje iz povsem razsute Libije in podsaharske Afrike ne bežijo v Evropo zaradi tihotapskih tolp, pravi Philip Luther, »ampak zaradi človeka povsem nevrednih razmer in brezpravnosti«, ki jih je (tako kot v Libiji) v marsičem povzročila evropska politika. Če jim bo ta ista evropska politika zdaj zaprla še to edino pot za beg čez Sredozemlje, pravi Luther, bodo vsi ti begunci v Libiji in drugod po Afriki le še nekajkrat večje žrtve »napadov, zlorab in celo načrtnega iztrebljanja«. Evropa bi se torej morala najprej lotiti vzpostavljanja legalnih poti za vse tovrstne migrante, namesto o vojaških akcijah, ki so zgolj slepilo in odpravljajo kvečjemu simptome (pa še teh ne prepričljivo), pa končno razmisliti o dolgoročnem in sistematičnem reševanju tistih hudih problemov, ki so pravi vzrok za begunsko krizo.