Tiskane izdaje
Evropske članice severnoatlantskega zavezništva so skupaj s Kanado lani v povprečju za obrambo še vedno namenjale bistveno manj, kot naj bi bil dogovorjeni standard Nata in kot od njih, tudi z grožnjami, da bo zmanjšal ameriška varnostna zagotovila, zahteva novi ameriški predsednik Donald Trump.
Po ta teden objavljenem letnem poročilu Nata so za obrambo namenjeni izdatki vseh evropskih članic Nata in Kanade lani v povprečju znašali 1,47 odstotka BDP, kar je samo za malenkost (0,04 odstotka) več kot leta 2015 (1,43). Administracija novega ameriškega predsednika se sicer rada pohvali, kako da je Donaldu Trumpu kot prvemu ameriškemu predsedniku uspelo prisiliti Evropo v večje izdatke za obrambo in s tem tudi k enakopravnejši delitvi stroškov med ZDA in ostalimi članicami Nata, kar je deloma celo res. Prvič po letu 2009 so se namreč skupni vojaški izdatki zavezništva povečali za tri odstotke (glej tabelo), trend konstantnega padanja pa se je ustavil. Kar je seveda predvsem posledica zelo negotovih svetovnih razmer, med katerimi je eden izmed vzrokov (resnici na ljubo) tudi Trump. A če naj bi Nato, tako kot so se članice že leta 2014 dogovorile med vrhom v Walesu, dosegel postavljeni cilj, ki je najmanj dva odstotka BDP za obrambo do leta 2025, je trend višanja obrambnih izdatkov še vedno veliko prepočasen. S sedanjim tempom bi trajalo najmanj 13 let (do 2030), preden bi evropske članice skupaj s Kanado dosegle dvoodstotno mejo − pa še to zgolj v povprečju, in torej ne v vseh državah.
Kljub temu se oborožujemo
Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je ob predstavitvi letnega poročila sicer povedal, da je lani kar 23 izmed 28 članic zavezništva povečalo svoje vojaške proračune, kar je po njegovem spodbudno. Vendar je tudi ta njegova pohvala o vsaj nekoliko »pravičnejši delitvi bremen«, ki jo novi ameriški predsednik Trump izsiljuje tudi z grožnjami, da ZDA sicer ne bodo več ščitile tistih članic, ki ne izpolnjujejo zavez, izzvenela precej v prazno. Stoltenberg je namreč v isti sapi poudaril, da bi bilo treba tovrstna prizadevanja za dvig vojaških proračunov v bistveno krajšem času najmanj podvojiti in da bo to zagotovo ena ključnih tem bližnjega vrha Nata, ki se ga bo konec maja v Bruslju udeležil tudi novi ameriški predsednik Trump.
Za povečavo klikni na grafiko.
Kot kažejo Natove statistike, v zavezništvu ob ZDA (3,61 odstotka BDP) proračunske izdatke za obrambo v višini dveh odstotkov za zdaj izpolnjujejo le še štiri članice. To so Velika Britanija (2,17), Poljska (2,01), Grčija (2,36) in Estonija (2,18). Kar pa ne pomeni, da nekatere članice Nata, ne le zaradi Trumpovih groženj, ampak predvsem zaradi ukrajinske krize in ruske zasedbe Krima, pri višanju svojih vojaških izdatkov niso močno pohitele. Lani je tako v primerjavi z letom 2015 svoj vojaški proračun ob majhni Estoniji, ki se že več let pospešeno oborožuje, med manjšimi baltskimi državami za več kot 40 odstotkov povečala Litva (zdaj delež znaša 1,5 odstotka BDP), medtem ko ga je Latvija dvignila za 33 odstotkov. Za več kot deset odstotkov so po podatkih Nata lani svoje obrambne proračune povečale tudi Italija, Madžarska in Slovenija (za 12 odstotkov), medtem ko so Romunija, Poljska in Slovaška to storile že leta 2014.
Je oboroževanje res rešitev?
Trend višanja izdatkov za oboroževanje je med članicami Nata torej opazen, vendar pa je treba upoštevati, da pri manjših članicah, ki za svoje oboroževanje namenjajo relativno malo denarja (mednje sodi tudi Slovenija) celo več kot desetodstotna povečanja pomenijo razmeroma majhne vsote. Večji problem so velike članice, kjer povečanje vojaškega proračuna že za zgolj nekaj desetink odstotka hitro lahko pomeni milijarde evrov, pri čemer niti tako bogate države, kot je Nemčija, ne vedo, kje jih vzeti. Celo v krščanskodemokratskem taboru kanclerke Angele Merkel, ki je lani dvignila vojaški proračun z 1,18 na 1,2 odstotka BDP (s 35,9 na 37,6 milijarde evrov) se zato že sprašujejo, ali so take zahteve po obveznem zviševanju vojaških izdatkov na dva odstotka BDP sploh smiselne, če o tem, kako težko so izvedljive, niti ne govorimo.
Če bi namreč Nemčija, tako kot zahtevata Nato in Trump, praktično podvojila svoj vojaški proračun, bi ta s sedanjih 37 milijard evrov poskočil na najmanj 70 milijard, kar je celo več, kot za oboroževanje daje Rusija. Ne pojavlja se torej le vprašanje, kje brez intenzivne racionalizacije evropske orožarske industrije, njenega tesnega povezovanja in drastičnega povečanja izvoza orožja v tretje države sveta sploh dobiti potreben denar, ampak še veliko hujši, predvsem politično-varnostni problem, kaj bi taka znova do zob oborožena Nemčija pomenila za svoje evropske sosede, nič manj pa tudi za vso evropsko soseščino (Rusijo, na primer).
Ob dejstvu, da se konflikti zadnje čase zaostrujejo celo med samimi članicami Nata, na primer med Turčijo in Nemčijo, pa tudi Nizozemsko, Dansko in še nekaterimi zaveznicami – na kar je s pozivom k »deeskalaciji napetosti« ob predstavitvi letnega poročila opozoril tudi generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg – dodatno oboroževanje najbrž ni prava rešitev. Namesto o obveznem doseganju dvoodstotne meje bi bilo zato na majskem vrhu Nata, ki se ga bo prvič udeležil tudi novi ameriški predsednik Trump, verjetno smiselno razmisliti vsaj še o novem popuščanju napetosti in vsesplošnem evropskem detantu, kot smo ga poznali nekoč, ne pa le o gorah denarja za nakupe dodatnega orožja.
