Tiskane izdaje
Da je z evropsko demokracijo nekaj hudo narobe, saj iz krize v krizo bolj boleha za »demokratičnim deficitom«, je znano. Na to so pred leti začeli resno opozarjati veliki evropski misleci Habermasovega formata, zdaj pa njihova opozorila že potrjujejo tudi prvi povsem konkretni statistični podatki Eurostata.
Je to konec evropske demokracije, kot smo jo poznali, se je pred kratkim v Spieglu vprašal Hans-Jürgen Schlamp. V Nemčiji sta namreč obe veliki ljudski stranki (SPD in CDU), ki ta čas na zvezni ravni tvorita tako imenovano veliko vladajočo koalicijo pod vodstvom Angele Merkel, po letu 1990 izgubili skoraj polovico svojih članov. Kar že postaja problem. Evropska parlamentarna demokracija namreč temelji na strankarskem boju za volivce in programe, kar je temelj za oblikovanja parlamentarne večine in politični (strankarski) prevzem oblasti za določen mandat. Ker stranke pospešeno izgubljajo člane in celo simpatizerje, volilna udeležba pa že leta upada, se v praksi že pojavlja vprašanje, v čigavem imenu sploh še vlada vse ožja strankarska elita, ki vse bolj očitno postaja družbena manjšina.
Erozija strank
Pospešeno upadanje članstva v etabliranih političnih strankah seveda ni samo nemški problem. Isto se že leta dogaja v sosednji Italiji, kjer so demokratične stranke samo v zadnjih petih letih izgubile krepko čez polovico članstva. Trend je zadnje čase postal opazen tudi v skandinavskih državah, kjer je dolga leta prepričljivo vladajoča socialdemokracija zabredla v hudo krizo, pa tudi v Franciji, Veliki Britaniji in v tako rekoč vseh »starih« evropskih demokracijah. Še veliko bolj pa je po prvotnem demokratičnem navdušenju nad preobratom zaznaven v takih nekoč enopartijskih članicah EU iz vzhodnege bloka, kot so Poljska, Litva, Latvija in nekatere druge. Tudi Slovenija.
Vse bolj kritično upadanje članstva v političnih strankah zato postaja vsesplošen evropski problem, ki tare celotno Evropsko unijo. Strokovnjaki govorijo kar o evropskih političnih strankah, ki da so v 21. stoletju »izgubile sposobnost pridobivanja državljanov za svoje programe«. Po eni izmed raziskav, izvedenih na London School of Economics, je bilo v vseh članicah EU leta 2009 v politične stranke vključenih v povprečju samo še 4,7 odstotka vseh evropskih volivcev, trend pa od takrat strmo pada.
To je nazadnje potrdila tudi lanska precej obsežna raziskava eurobarometra, izvedena na vzorcu več kot 30.000 ljudi iz vseh članic Unije. Evropskim političnim strankam po tej raziskavi v povprečju zaupa samo še 16 odstotkov vprašanih volivcev. Kar je grozljiv podatek. Zaupanje v vlado in parlament je nekaj višje (31 odstotkov), še vedno pa je precej visoko, ko gre za vojsko (71 odstotkov), policijo (69) in pravosodje (52). Še zlasti, če ga primerjamo z zaupanje v stranke po posameznih državah, ki je v nekaterih primerih že prav katastrofalno nizko.
V nasprotju s skandinavskimi državami, ki še vedno relativno visoko cenijo svoje stranke (od 28 odstotkov na Švedskem do 35 oziroma 37 odstotkov na Finskem in Danskem), pri nekaterih južnejših in novih članicah (Francija, Litva) zaupanje v stranke pade celo na komaj pet odstotkov (v Sloveniji na sedem). Članstvo v političnih strankah je zato v marsikateri članici EU, kot pravi Schlamp, že postalo tako nepomembno, da postaja nekakšen obrobni družbeni fenomen. Politične stranke v Italiji, Franciji in Veliki Britaniji so samo v zadnjih treh letih skupaj izgubile približno milijon in pol članov, tako da v najstarejši evropski demokraciji (VB), pa tudi na Poljskem ali v Latviji, v stranke ni več včlanjen niti vsak stoti volilni upravičenec (en odstotek).
Šteje le še vodja
Strankarski funkcionarji se seveda trudijo, da bi ta nezadržni trend padanja članstva čim bolj upočasnili. Stranke se modernizirajo, poskušajo se približati mladim volivcem, zato posegajo po atraktivnih internetnih straneh in vedno novih trikih, ki jih omogočajo različna družbena omrežja, igrajo se odprte forume in elektronsko zbiranje mnenj, vendar klasične podobe strankarske demokracije, predvsem pa članstva, očitno niso več sposobne obuditi. Strankarski programi so že dolgo »out«, ker so si tako in tako podobni kot jajce jajcu, močne ideologije so rezervirane za skrajneže, svetovni nazor pa je očitno postal nekaj globalno zelo izmuzljivega.
Stranke se zato krčijo le še na relativno skromen strankarski aparat in piar, kajti za uspeh pri volivcih očitno šteje samo še podoba voditelja stranke v javnosti. Dandanes se namreč, kot na nemškem primeru razlaga Hans-Jürgen Schlamp, ne voli več CDU, danes se voli za Merklovo ali proti njej, tako kot se v Španiji ne voli za Podemos in v Grčiji ne za Sirizo, ampak za ali proti Iglesiasu in za ali proti Ciprasu. Slovenci smo torej že nekaj let z zmagovitimi parlamentarnimi strankami, ki niso dosti več od kratice imena predsednika ali predsednice, povsem v trendu. Če se seveda ne bi postavljalo povsem resno vprašanje, ali je taka »vladavina ljudstva«, ki vse bolj temelji le še na vse manjšem številu članstva in vse večjem nezaupanju ljudi v strankarsko politiko, sploh še lahko tista prava reprezentativna demokracija, s katero smo se v Evropi do zdaj tako radi hvalili.
Z nekaj cinizma bi celo lahko rekli, da se gredo ob vsesplošnem upadanju članstva in zaupanja v velike, etablirane in od nekdaj za demokratične razglašene stranke v Evropi tisto pravo strankarsko demokracijo, ki temelji na odločni podpori in zaupanju članstva, tak rekoč samo še najbolj skrajne, desničarske, ekstremistične in za nedemokratične razglašene evropske stranke.
