Tiskane izdaje
Minulo nedeljo, pravzaprav v noči z nedelje na ponedeljek, se je vse to zamajalo. Zaradi ene stranke, ki je vstopila v zvezni parlament in s tem v marsičem podrla stara nemška razmerja političnih sil. Ta stranka, da ne bo pomote, niso liberalci (FDP) pod vodstvom Christiana Lindnerja, ki jih večina zdaj krivi, da so s figo v žepu in tik pred dogovorom razdrli pogajanja o tako imenovani »jamajški« črno-zeleno-rumeni koaliciji. Ta stranka so - če na nemške parlamentarne volitve pogledamo nekoliko širše - skrajnodesničarski »alternativci« (Alternativa za Nemčijo - AfD), ki so se kot tretja najmočnejša politična sila v državi z 92 poslanci prvič prebili v zvezni parlament.
S tem so vsem ostalim strankam, predvsem obema vseljudskima in največjima (CDU/CSU in SPD), očitno odvzeli dovolj glasov, da ti veliki in »vseljudski« stranki nista več zmožni oblikovati vladajoče koalicije samo z eno izmed manjših strank, bodisi s FDP ali z Zelenimi.
Tudi ti, Nemčija
Čeprav skrajnodesničarska AfD v koalicijskih pogajanjih torej ni storila nič, v parlamentu pa še sploh ne, se njen vpliv že pozna. Koalicijska pogajanja, ki jih je kanclerska kandidatka prvič v zgodovini morala voditi s kar štirimi parlamentarnimi strankami, so postala zelo zapletena, vanje pa so se za povrhu prerinile tudi teme (begunci, priseljevanje, integracija ...), na katere so tudi zaradi volilnega uspeha AfD izjemno občutljive predvsem take manjše stranke, kot sta z Angelo Merkel pogajajoči se FDP in sestrska bavarska CSU.
Nemčijo to po novem uvršča med vse tiste povsem »normalne« evropske države, za katere so se v minulem evropskem supervolilnem letu vsi bali, da jih bodo skrajni desničarji in populisti tako ali drugače zamajali, kar z drugimi besedami pomeni, da skrajnodesničarski populizem in nezaupanje do vladajočih političnih elit v Evropi očitno še nista premagana.
Katastrofa kanclerke Angele Merkel, ki je še nedolgo tega veljala za najmočnejšo političarko v Evropi in celo na svetu, zdaj pa na lepem niti doma ne more sestaviti vsaj približno stabilne vladajoče koalicije, sicer ni tako huda, kot je hud politični šok, ker kanclerki v prvem povolilnem poskusu ni uspelo sestaviti vlade. Nemčija je dovolj trdna demokracija, dovolj dobro ji gre, zaradi travmatičnih zgodovinskih izkušenj ima tudi dovolj trdne ustavne in zakonske varovalke, da ji bo prej ali slej uspelo rešiti krizo in stabilizirati državo. Bo pa to, seveda, trajalo nekaj časa, kar se utegne poznati in najbolj škoditi predvsem Evropi.
Evropska ironija
Svojevrstna ironija je, da se Evropa, ki se je na vrhuncu finančne krize, pa tudi v letih po njej, ves čas bala premočne Nemčije, zdaj nenadoma trese, ker je največja in za EU najpomembnejša članica na lepem videti nebogljena in v politični krizi. Toda občutek, da Evropa, ki jo čakajo resne in nujne reforme, ne more narediti nobenega koraka naprej, če v Berlinu zanj nima pravega sogovornika, je kar pravi. Evropsko unijo namreč v prihodnjih mesecih čakajo zelo pomembne odločitve, ki so brez Nemčije vse po vrsti v zraku.
Francoski predsednik Emmanuel Macron in predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker načrtujeta poglobitev valutne unije, napovedovala sta razprave o evropskem monetarnem skladu, o posebnem proračunu evrske skupine in o evropskem finančnem ministru, kar vse bi se moralo začeti v začetku prihodnjega meseca. Če naj zadeve med decembrskim vrhom vsaj formalno in okvirno »požegnajo« tudi šefi držav in vlad vseh članic.
Ti naj bi se na vrhu dokončno odločili tudi o tem, ali naj se v pogajanjih o izstopu Velike Britanije, kar je druga velika evropska tema, končno začne tista druga, odločujoča faza o prihodnjem sodelovanju med Otokom in EU, o čemer se je brez Nemčije prav tako povsem nemogoče pogajati. V Bruslju zato upravičeno poudarjajo, da pri teh, a tudi pri vseh drugih vprašanjih, ki prihodnje leto čakajo EU, nikakor ne bo šlo brez Berlina, ki s Parizom še vedno velja za motor Evrope.
Macron brez partnerice
Podobne težave ima zaradi nepričakovane politične krize, ki se dogaja nemški kanclerki, tudi francoski predsednik Emmanuel Macron. Tako rekoč vsi njegovi reformni načrti, ki jih je že pred sorbonskim govorom, kot se je razvedelo te dni, ves čas usklajeval z Angelo Merkel, so brez jasne, glasne in odločne podpore Berlina na lepem videti neuresničljivi ali pa vsaj za nekaj mesecev odloženi. Kot pravijo v Parizu, so zelo verjetno padla v vodo tudi vsa do aprila prihodnje leto usklajena redna mesečna srečanja, na katerih naj bi francoski predsednik in nemška kanclerka dokončno uskladila svoje predloge za reformo unije, kajti nemška politična kriza utegne, če bo vse šlo po sreči, trajati najmanj do začetka pomladi.
