Francoski socialisti na robu živčnega zloma

Težav je veliko, zato se zdi, da je ogromno tudi beganja pri iskanju rešitev. Medtem ko se ekonomsko-socialne razmere v Franciji nikakor ne izboljšujejo, se v vladajoči levici ukvarjajo predvsem sami s seboj; na glas in vpričo javnosti. Pred dnevi je predsednik vlade Manuel Valls javnost znova vznemirjal, češ, kako naj bi se ideološko odprli proti sredini in morebiti opustili ime Socialistična stranka.

Odzivov ne manjka, mnogi stari socialisti so še dodatno ogorčeni. Trenj je že tako in tako preveč, razklanosti toliko, kot še nikoli. Približno štirideset tako imenovanih »frondeurs«, ki se zbirajo okrog Laurenta Baumela in Christiana Paula, že od pomladi kritizirajo Vallsovo ekonomsko-socialno postavljanje Francije na noge; zelo levo krilo stranke (Emmanuel Maurel, Marie-Noëlle Lienemann, Jérôme Guedj) od začetka mandata nasprotuje ekonomskim potezam predsednika Françoisa Hollanda in že štirih dosedanjih vlad pod njim; avgusta so s predsednikom in premierom nekako na bojni nogi nekdanji ministri Arnaud Montebourg, Benoît Hamon in Aurélie Filipetti; zdaj se je začela oglašati še nekdanja prva dama socialistov Martine Aubry z zahtevami po predrugačenju vladne ekonomske politike. Zato niti ne preseneča, da se je v sredo, ko so glasovali o proračunu 2015, vzdržalo kar 39 socialističnih poslancev, in da Hollande in Valls v lastni politični družini poslušata, »kakšna grožnja Franciji sta«.

Premier ima ambiciozne načrte: postaviti »skupno politično hišo za vse napredne sile«, v kateri naj bi vsakdo našel svoje mesto in s katero naj bi se uspešno postavljali po robu vse trši desnici (UMP) in predvsem čedalje bolj razširjeni Nacionalni fronti Marine Le Pen. Bojazni, da bi lahko skrajna desnica prevzela oblast, je veliko, sploh ker so na nasprotnem bregu preveč razdrobljeni in se predvsem še branijo, namesto da bi napadalno vlekli državo naprej.

Brez nostalgije

Levica, kakršno želi Valls, naj bi bila sveža in moderna, ne pa nostalgično zazrta v preteklost, mora biti »pragmatična, republikanska in reformistična«, nič več pa je ne bi označeval za »socialistično«. Besede kakor da ne mara, in to mu zamerijo. Časi so se, trdi predsednik vlade, spremenili, stari politični vertikalizem ne deluje več, zato se morajo stranke predrugačiti; nastopil je čas, da se vse napredne sile v Franciji povežejo morda v zvezo ali pa kar novo stranko. »Razlike med tabori levice so danes veliko manj pomembne, kot so bile še včeraj,« razmišlja premier, ki »obžaluje«, da se pred volitvami leta 2012 niso povezali s politično sredino Françoisa Bayrouja; z njegovim Demokratičnim gibanjem (MoDem). Vallsova pobuda, da bi stranko tudi preimenovali (ime je resda sklepni del preobrazbe), je stara, na plano jo, kakor opozarjajo mediji, potegne vsakih nekaj (pred)volilnih let: že leta 2007 jo je in prav tako 2011.

Strniti vrste

Razburjenja med socialisti je veliko, prvi sekretar Jean-Christophe Cambadélis je premieru, o katerem jedko pravijo, da se ima za Tonyja Blaira, takoj vrnil, kako je oznaka »socialističen« lepa in jo je treba ohranjati. Kolege je slovesno pozval, da morajo ostali povezani, da se morajo različni tokovi znotraj stranke resda bojevati, vendar ne eden proti drugemu, ampak proti zunanjemu nasprotniku, voditelji pa da se morajo obvladovati v svojih izjavah.

Politična kakofonija na levici je tako močna, da so jo pri Libérationu označili za samomorilsko. Medtem (ko poteka bitka različnih značajev, ambicij, močnih besed) pa Francije nihče ne izvleče iz težav ... Ni videti, da bi kdo poznal pravo pot: kaj je tisto vmes med »neoliberalizmom«, ki ga očitajo Vallsu, in staro ekonomijo, ki se prav zdaj sesuva.