Tiskane izdaje
Grške oblasti so zgodaj zjutraj začele prazniti improvizirano begunsko taborišče-šotorišče v Idomeniju ob makedonski meji, kjer je bilo nastanjenih še okoli 8400 beguncev iz Sirije, Iraka in Afganistana. »Evakuacija« beguncev, ki naj bi trajala od sedem do deset dni, je prvi dan potekala mirno in sorazmerno dostojanstveno.
Ob zori je v velikansko šotorišče, kjer je v dneh po marčevskem zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti v katastrofalnih pogojih bivalo skoraj 15.000 beguncev in migrantov, vstopilo približno 700 grških policistov. Med njimi so bili tudi pripadniki posebnih enot. Policisti, ki jim je bilo ukazano, naj ne uporabljajo nasilja, so prebudili ljudi in jih obvestili, da se začenja preselitev, ki se je sicer napovedovala že dlje časa. Nad Idomenijem so ves čas leteli policijski helikopterji, dostop novinarjem (razen snemalcu grške javne televizije ERT) je bil onemogočen. Na izhodu iz blatnega taborišča, ki je v zadnjih tednih začelo dobivati nastavke »stalne naselbine«, saj so se med šotori pojavile trgovine, brivnice, molilnice in pekarne, je na prevoz ljudi proti namestitvenem centrom na severu Grčije (in predvidoma tudi drugod po državi) čakalo več deset avtobusov.
Begunci in migranti so pričakovali, da bodo prej ko slej preseljeni na druge lokacije po Grčiji. Nekaj tisoč jih je taborišče ob makedonski meji zato v zadnjih dveh tednih zapustilo, saj se zavedajo, da jim bo namestitev v uradnih institucijah dokončno zaprla možnost nadaljevanja poti proti srednji in severni Evropi – predvsem zaradi (proti)begunskega dogovora med Brusljem in Ankaro, ki je v veljavo stopil 20. marca. Kljub temu – in predvsem zato, ker je večina ostala povsem brez denarja – je glavnina beguncev ostala v Idomeniju, kjer večinoma bivajo ženske in otroci, ki so se begunski karavani priključili v upanju po združevanju družin na končni destinaciji, kamor so v zadnjem letu dni prispeli njihovi možje in očetje. V Idomeniju, ki je postal metafora propadle evropske ideje, je bilo kljub neprodušno zaprti meji in nasilnosti makedonske policije prisotno vsaj upanje, da bo pot proti »obljubljenim deželam« nekoč vendarle mogoče nadaljevati. Seveda s pomočjo tihotapske mreže, ki je svoje lovke v iskanju morebitnih novih poti in »strank« razpredla po vsej grško-makedonski meji.
Konec (lažnega) upanja
Od zjutraj tega upanja ni več. Do poznega popoldneva so grški policisti iz Idomenija z avtobusi odpeljali okoli 1500 utrujenih, celo v usodo vdanih ljudi, ki jim je bilo obljubljeno, da jih bodo naselili v »dostojne«, »boljše« in »humanejše« prostore. Več sto beguncev in migrantov je policistom povedalo, da želijo ostati, toda njihove želje niso bile upoštevane, policisti pa so bili odločni do konca dneva do konca izprazniti vsaj en večji del zloglasnega taborišča. Ob tem so policisti iz železniških tirov, ki so jih begunci in migranti protestno »zasedli« pred dvema mesecema, zaradi česar je bil železniški promet namesto proti Makedoniji preusmerjen proti Bolgariji, umaknili okoli 2000 ljudi. Evakuacijo taborišča, v katerem vlada humanitarna katastrofa, je po nekaj tednih pritiska iz Bruslja in Berlina ukazala vlada premiera Aleksisa Ciprasa, ki v teh dneh z žrtvovanjem lastne politične prihodnosti in ostankov kredibilnosti levičarske Sirize poskuša storiti vse, da od trojke posojilodajalcev (Evropska centralna banka, Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad) »izposluje« delni odpis dolga.
»Takšne reči, kot je Idomeni, ni mogoče vzdrževati. Služi le interesu tihotapcev,« je že v ponedeljek povedal tiskovni predstavnik grške vlade zadolžen za begunska in migrantska vprašanja Giorgos Kiricis, ki je dodal, da bo selitev potekala mirno in brez nasilja. »Selitev vseh beguncev iz sramote, kar je Idomeni, je v njihovem interesu: bistveno je ljudi preseliti tja, kjer so razmere za bivanje humane,« je dodal Kiricis. Toda glede na poročila iz namestitvenih centrov, kamor naj bi grške oblasti preselile »ljudstvo iz Idomenija«, beguncev ne čaka nič boljšega, kaj šele – dobrega. Razmere v večini grških namestitvenih centrov, dejansko taborišč, so namreč grozljive. V to smo se večkrat – nazadnje na Hiosu – prepričali na lastne oči. Ali kot pravi Loic Jaeger, vodja misije Zdravnikov brez meja (Médecins Sans Frontières) v Grčiji, ki se trenutno nahaja v Idomeniju – gre za solidarnost. In te ni. »Veliko se govori o evakuaciji. Veliko je vznemirjenja. A to ni bistveno. Bistveno je, da bi te ljudi morali preseliti v stanovanja po Evropi. Le 8000 jih je. Zakaj ljudi nalagamo na avtobuse in vozimo v na pol zgrajene kampe v Grčiji, če pa je Evropa obljubila, da jih bo preselila?« se sprašuje Jaeger.
