Irke: država ne sme nadzirati ženskih teles

Po uspehu referenduma o legalizaciji istospolnih porok se je javna razprava na Irskem preusmerila na kontroverzni amandma ustave, ki izenačuje življenje matere in zarodka. Razočarane nad odnosom države Irke čedalje glasneje opozarjajo na kratenje pravic.

Vsako leto več tisoč žensk iz Irske odpotuje v Veliko Britanijo in druge države EU, da opravi splav. S tem se izognejo sodnemu pregonu in dolgi zaporni kazni, ki lahko doleti ne le njih, temveč tudi zdravnika, ki opravi nedovoljeni poseg, in vsakogar, ki je pomagal pri uničenju ploda. Njihova pot v tujino je stresna, ponavadi jo spremlja močan občutek sramu. Ta je institucionaliziran v družbi, ki o neprijetnih rečeh pregovorno raje molči in pozabi, da obstajajo.

Toda Irska se spreminja, predvsem v odnosu ljudi do spolnosti in vprašanj, povezanih z njo. Nedavni referendumski uspeh podpornikov legalizacije istospolnih porok je okrepil tudi prizadevanja za spremembo zakonodaje, ki ženskam – razen v izjemnih primerih, ko je njihovo življenje neposredno ogroženo – prepoveduje prekinitev nosečnosti. Kontroverzni odnos države do abortusa je bil naslednja logična tarča liberalnih sil, nevladnih organizacij in zagovornikov človekovih pravic. Nekateri vztrajajo, da ne bodo odnehali, dokler ženske ne dobijo pravic, ki si jih zaslužijo, in dokler irski zakoni ne bodo primerljivi z liberalnimi zakonodajami drugih članic EU.

Razočarane nad odnosom države Irke čedalje glasneje opozarjajo na kratenje svojih pravic. Tudi s humorjem. V zadnjem tednu je na stotine žensk v sklopu kampanje #repealthe8th prek twitterja predsedniku vlade Endi Kennyju poslalo podrobnosti svojih menstrualnih ciklov. »Humoren pristop je pomemben. Od vojn do grozot ekstremizma smeh predstavlja način, kako lahko obnovimo humanost sicer grozljivih tematik,« pravi Grainne Maguire, mlada komičarka in pobudnica kampanje #repealthe8th, v kateri skupaj s somišljeniki poziva k spremembi spornega osmega amandmaja. »Lahko bi kritizirala prepričanje voditelja države, da ne obstaja nobena potreba po razpravi o krutem členu, ki življenje matere izenačuje z življenjem fetusa.« Toda kot sama ugotavlja, »jezna ženska ni nikomur smešna, kaj šele, da bi bila všečna«.

Unikaten pristop

Oživitev razprave o legalizaciji splava je bila neizogibna. Kljub zagonu aktivistov utegne biti pot do uspeha težja, kot je bila pri uzakonitvi istospolnih porok. Splav in vse povezano z njim je na Irskem izrazito politizirano vprašanje. Pristop države do reproduktivnega zdravja je po besedah senatorke Ivane Bacik unikaten v tem, da se je irska politika vse od 80. let prejšnjega stoletja osredotočala predvsem na moralno pravne vidike splava, brez razumevanja za zdravje in pravice žensk. Leta 1983 so državljani na referendumu potrdili spremembe ustave, ki so v zakonodajo vnesle pravice zarodka. To je zaznamovalo življenje mnogih žensk, ki so se morale soočiti z dejstvom, da država nanje gleda kot na anomalije v sistemu, »morilke brez srca«. Med tokratno kampanjo se je mnogo žensk odločilo deliti svoje izkušnje z javnostjo. »Nobeni od njih ne bi bilo treba žrtvovati svoje zasebnosti zgolj zato, da nasprotuje implicitnim zaključkom naših zakonov,« je v nedavni kolumni v Irish Timesu ugotavljal urednik Fintan O'Toole. »Toda dejstvo je, da to morajo storiti. Zasebnost je eno; povsem drugo pa je biti tiho zaradi sramu. Ženske in moški, ki jih ljubijo, so bili prisiljeni povedati svoje zgodbe ali pa sodelovati v laži,« je zapisal.

Sprememba irske ustave je možna samo z referendumom. Od večjih političnih strank razpis tega podpirajo laburisti, koalicijski partner vladajoče konservativne stranke Fine Gael. Vse druge stranke so pri izražanju podpore zadržane, kljub temu da javnomnenjske raziskave kažejo, da se odnos do splava med Irci počasi, a nezadržno spreminja.