Tiskane izdaje
V Uzbekistanu bodo, tako kot nalaga ustava, v treh mesecih po smrti svojega dolgoletnega voditelja Islama Karimova pripravili izredne predsedniške volitve. Zanesljivih informacij iz te srednjeazijske države ni, a o boju za nasledstvo ne poročajo niti v opozicijskih medijih.
Ti trdijo, da že javni posnetki s pogreba Karimova v Samarkandu in zadnjih voditeljskih srečanj v Taškentu napovedujejo, da si bosta dva glavna položaja v državi mirno razdelila že doslej po Karimovu najbolj vplivna človeka v Uzbekistanu: premier Šavkat Mirzijojev in njegov prvi namestnik Rustam Azimov.
Danes se je prišel na grob od svojega dolgoletnega kolega poslovit tudi ruski kolega Vladimir Putin, ki je bil med pogrebom na vrhu skupine držav G-20, zato je rusko delegacijo na žalnih slovesnosti vodil premier Dmitrij Medvedjev. Izrekel je sožalje vdovi in mlajši hčerki Karimova, uzbekistanski veleposlanci pri Unescu Loli, starejše Gulmare, ki je nekoč veljala za očetovo naslednico, a je padla v nemilost, pa niso niti pustili na očetov pogreb. Čeprav je bil Putin na zasebnem obisku, se je pred odhodom domov srečal še s predsednikom uzbekistanske vlade Mirzijojevim. Ker uzbekistanska ustava določa, da tri mesece med smrtjo predsednika in novimi volitvami državo vodi predsednik parlamenta, dokaj neznani Nugmatila Juldašev, so komentatorji brž ugotovili, da srečanje med Putinom in Mirzijojevim priča, kako v Moskvi že vedo, kdo bo nasledil Karimova. In da je ruski predsednik svoje želje, da bi Uzbekistan še naprej ostal ruski prijatelj, že zaupal tistemu, ki bo zmagal na tamkajšnjih izrednih predsedniških volitvah.
Čeprav je 59-letni Mirzijojev med analitiki od začetka veljal za prvega kandidata za naslednika Karimova, je njihovo prepričanje utrdila tudi novica, da je bil šef pogrebnih ceremonij. Nekateri so napovedovali, da se bosta za izpraznjeni prestol spopadla z dve leti mlajšim Azimovom, ki je v vladi še dlje od njega, v njej pa je vodil vse gospodarske resorje. Podpirali naj bi ju različni klani, še pred uradno objavo o smrti Karimova pa so iz Taškenta prišle »informacije«, da so prvega premierovega namestnika aretirali. Bile so lažne, televizijske kamere pa so pred dnevi pokazale, kako na pogrebu Azimov skupaj s svojim šefom in domnevnim konkurentom Mirzijojevim nosi ostanke umrlega voditelja. To je za Danila Kislova, ki ureja v Rusiji delujočo uzbekistansko opozicijsko novičarsko agencijo Fergana, potrditev, da so se oblastniki že vse dogovorili.
»Po naših informacijah so sklenili nekakšen ustni sporazum, po katerem bo Mirzijojev postal predsednik, Azimov pa premier. To je logično tam, kjer ni svobodnih volitev, ampak vse odloča družina,« je za ruski poslovni časnik Vedomosti povedal glavni urednik medija, v katerem trdijo, da Karimov ni umrl 2. septembra, kakor so uradno sporočile oblasti v Taškentu, ampak že 29. avgusta.
Če držijo te ugotovitve od daleč, potem ni upravičenih razlogov za skrb, da lahko medklanski boj za nasledstvo privede do nestabilnosti v tej srednjeazijski državi. Kakor je že pred leti zapisal dober poznavalec regije Aleksej Malešenko z moskovskega centra Carnegie, so v Uzbekistanu tradicionalni klani sicer premočni, da bi dopustili normalno delovanje parlamentarne demokracije, hkrati pa »ni ne klana ne interesne skupine, ki bi zmogla politični eliti vsiliti svojo voljo ali postati edina opora novemu predsedniku«.
Želja po oblasti
Pokojnega voditelja so nekateri uvrščali v enega od dveh najbolj vplivnih klanov, samarkandskega, drugi so trdili, da pripada drugemu, taškentskemu, Karimova pa po Malešenkovih besedah pri vodenju države ni vodila pripadnost nekemu klanu, temveč njegova davna želja po oblasti, a da je to v tistih koncih, kjer je kult osebnosti nekaj vsakdanjega, obdržal, je moral stalno dokazovati, da je sposoben vladati in ohranjati oblast.
To je delal s trdo roko, trdijo pripadniki večinoma v tujini živeče, doma pa povsem nevplivne opozicije. Tudi mednarodne organizacije za varovanje človekovih pravic že vsa leta vladavine Karimova opozarjajo na zapiranje drugače mislečih, izginotja ljudi, prisilno delo in celo mučenja zapornikov. »Islam Karimov je za sabo pustil četrstoletno dediščino neusmiljene represije. Namesto da bi propad Sovjetske zveze izkoristil za izgradnjo demokratičnega Uzbekistana, ki ima spoštovanje do samega sebe, je ustvaril čedalje bolj avtoritarno in korumpirano državo,« se je pred dnevi od pokojnega uzbekistanskega voditelja poslovil Steve Swerdlow iz organizacije Human Rights Watch. Da mu je tak način vladanja blizu, je domnevni naslednik Karimova, sedanji predsednik vlade Mirzijojev, že dokazal, saj je nekoč javno nabunkal kmeta, ki se je drznil pritožiti nad razmerami v njegovi regiji. A drugačnega življenja v državi, kjer po uradnih ocenah živi 31,5 milijona ljudi, v naslednjih desetih letih pa jih napovedujejo še dva milijona več, ne poznajo, saj je povprečna starost prebivalstva okoli 27 let, točno toliko, kolikor je Uzbekistanu s svojo trdo roko vladal Islam Karimov.
