Tiskane izdaje
Francija si želi evropskega in francoskega »preporoda«, Kitajska sanja svoje »kitajske sanje«. »Evropska renesansa v kitajskih sanjah« naj bi bila izplen tokratnega prvega obiska predsednika Emmanuela Macrona pri kolegu Xi Jinpingu. Vsaj francoski izkoristek utegne biti obetaven: denimo včerajšnja mega predpogodba za postavitev tovarne za predelavo jedrskih odpadkov.
Po več kot desetih letih zapletenih pogajanj in sprevračanj je francoska Areva (oziroma New Areva) vendarle predpodpisnica ogromnega posla, sklenjenega s kitajsko državno družbo CNNC in vrednega več kot 10, v celoti pa morda celo 20 milijard evrov. Podpis, ki ni dokončen, je, kot spodbudno piše Le Monde, obojestranski premik, za katerega sta po skupnem kosilu osebno poskrbela predsednika: kajti Kitajska bi lahko predelovala svoje jedrske odpadke, zdaj odložene v bazene za izrabljeno jedrsko gorivo, Areva pa bi se po letih težav spet postavila pokonci. Francoska stran pričakuje dokončno zapečatenje pogodbe spomladi, čeprav se zaveda, da je pri sklepanju poslov s Kitajci potrebna previdnost; opekli so se že leta 2016, ko so bili čisto blizu podobe, potem pa se ni zgodilo nič.
»Evropa se vrača«
Kot Macronov prvi odhod na Kitajsko analizirajo francoski mediji, uradni Pariz pričakuje nemalo svežine v francosko-kitajskih odnosih, tudi v kontekstu napetih razmerij med Pekingom in Washingtonom, iz česar naj bi čim več potegnila prav Francija – sploh v času, ko je ogromno negotovosti še v Londonu in Berlinu. Hkrati so Macronov tridnevni obisk, od ponedeljka do danes, vnaprej označili za francosko namero, kako na novo »vzpostaviti multilateralnost« in poskrbeti za »evropsko ambicioznost«. »Prišel sem vam povedat, da se vrača Evropa,« je Francoz izjavil kmalu po prihodu v zgodovinsko mesto Xian. V Franciji se menda zavedajo, da je Peking še pred kratkim opazno privilegiral bilateralo, zdaj pa vedno bolj investira v Bruselj kot središče, kamor vodijo vse evropske poti.
Tudi zato so tokratni francosko-kitajski pogovori, med katerimi ne manjka evropskih referenc, karseda pestri, in kot pritiče priložnosti, poleg težkih poslov in denarja zaznamovani z zgodovino, svilno potjo, kulturo, tehnologijo, hitrim napredkom in kitajsko živo rdečo barvo. Vodili naj bi v podpis kakih 50 sporazumov in pogodb, recimo o postavitvi Pompidoujevega centra v Šanghaju in ponovni prodaji francoske govedine na kitajskem trgu.
Za okolje in proti hegemoniji
Da se želi megalomansko »vrniti« na Kitajsko tudi Francija s svojimi interesi na številnih področjih: od okolja in kulturne dediščine do boja proti terorizmu, Afrike in sodelovanja v vesolju, je 40-letni francoski voditelj privzdignjeno izrazil z zajemanjem iz književnosti, ko je citiral Marguerite Duras, Paula Claudela in druge domače navdušence nad kitajsko civilizacijo. A ker je zdaj doba številnih resnih kriz – od avtoritarnih odklonov do ekscesnega kapitalizma ter jedrskega dokazovanja in groženj z rdečimi gumbi – in posebno, ker je era boja proti segrevanju ozračja, Francija pa se od pariške podnebne konference decembra 2015 poskuša uveljavljati kot prva okoljska bojevnica, je Macron pohvalil tudi »kitajska okoljska prizadevanja«.
Predlagal je, da bi v kratkem organizirali »francosko-kitajsko leto ekološke tranzicije«. Azijskega kolega je hkrati pozval k aktivnemu sodelovanju pri urejanju mednarodnega okoljskega prava, ki ga Francija predlaga Združenim narodom in naj bi bilo urejeno do leta 2020. V Le Mondu analizirajo, da je bil tudi več kot jasen, da si Francija želi močnejše udeleženosti pri infrastrukturnih projektih, ki jih po vseh koncih sveta vodi tehnološko napredna in hitro razvijajoča se azijska velesila.
Zato je odkrito govoril o »postavljanju skupnih poti« vseh vrst in na različnih področjih, ki bodo »simbol pravičnosti«, »znamenje vzajemnosti« in odraz »spoštljivega odnosa do okolja«. Zato menda ne bo privolil v svet, v katerem bi si nova hegemonija, medtem ko bo vlekla globalni pas in pot, podrejala druge kot »fevde«. O kitajski močni navzočnosti v Afriki – Kitajska je že osmo leto zapored prva trgovska partnerica afriške celine, medtem ko jo je še nedavno obvladovala Francija – je azijskega kolega malce podučil, naj ne ponovi napak, ki so jih zagrešili kolonialisti, in dodal, da bi lahko Kitajska in Francija skupaj poskrbeli za novo ravnovesje. Pri tem je prosil pomoči v boju proti težko obvladljivemu afriškemu terorizmu ...
Živalska diplomacija
Komu se lahko zdi predmoderno, a Macronova, ki ju v delegaciji spremlja kakih 50 gospodarstvenikov, sta med darili odpeljala s seboj na Kitajsko prekrasnega konja. Poklon – osemletna upokojena žival iz Republikanske garde za predsednika Xi Jinpinga je letela na posebnem avionu z veterinarjem in konjenikom – je znak najglobljega spoštovanja in izraz velikega prijateljstva. Mediji so si pač zapomnili in v Elizeju se zavedajo, da je azijskega voditelja ob obisku Pariza leta 2014 v najbolj plemenitem pomenu besede osupnila eleganca konjenikov Republikanske garde. Zato menda ne preseneča izbor darila, ki ni samo simbolno, ampak je žival morala na dolgo pot.
Bolj občutljivi se morda zgražajo, sploh ker je Francija že pred časom sprejela zakonodajo, po kateri so tudi »živali čuteča bitja« ... A kot je brati, bo nov dom francoskega konja z imenom Vésuve de Brekka prestižna konjušnica kitajskega predsednika. Hkrati je znano, da je francoska »diplomacija konja« odgovor na kitajsko »diplomacijo pande«, saj je Peking pred leti posodil Franciji pandji par, katerih mladička je novembra lani krstila prav prva dama Brigitte Macron. Zanimivo je še, da priimek Macron, po kitajsko Ma Ke Long, pomeni 'konja, ki kroti zmaja'. Seveda zdaj mnoge resnično zanima, koliko lahko velikopotezni Emmanuel Macron v imenu Francije, a za vso Evropo, še obvlada Kitajsko ...
