Tiskane izdaje
Vse bolj je očitno, da Evropa ni več, kar je bila, vse več je opozoril o njenem nadaljnem razkrojevanju. Dvomi zdaj prihajajo tudi od tistih, ki so najbolj povezani z evropskim projektom, vrstijo se pomisli o razpadanju Evropske unije.
Krize so se naložile druga na drugo: migracije, terorizem, ekonomija, medtem ko je politika zdrsnila v nacionalizem in populizem. Evropa je zaprla meje za begunce, še vedno in spet znova jo pestijo gospodarske težave, povsod na celini so postale vse močnejše skrajno desne politične stranke, ki narekujejo tempo. Velika Britanija se pripravlja na glasovanje, ali bo ostala ali zapustila Evropsko unijo, evroskepticizem je opaziti povsod, nadaljnja integracija se je zaustavila.
Pred kratkim je tudi nekdanji italijanski premier in evropski komisar Mario Monti izrazil zaskrbljenost zaradi dezintegracije EU. Prvič v svojem dolgem akademskem in političnem življenju, ki ga je preživel ob evropskem projektu in sredi njega, je izrazil bojazen, da bi zmes moralno korumpiranih nacionalnih politik, strukturnih praznin v bruseljski mašineriji in zunanjih kriz povzročila razpad Unije, je izjavil za spletni časopis Politico. Evrope po Montijevih besedah še nikoli poprej ni razjedalo tolikšno število raznovrstnih, medsebojno prepletenih kriz, obstaja nevarnost ponovitve krvave evropske preteklosti.
Tegobna vprašanja
Je mogoče Evropo sploh še revitalizirati? Je proces mogoč predvsem z obnovljenim dialogom med politiko in državljani, s čemer bi povrnili zaupanje ljudi v evropsko demokracijo? Se je smiselno in potrebno toliko ukvarjati z evropsko identiteto in objokovati tako imenovano krščansko Evropo? Ali ni najpomembnejše vprašanje, da je Evropa pozabila na svoje vrednote in ob množičnem prihodu beguncev in ostalih izgubila svoj človeški obraz? Je v aktualni vojni proti terorizmu, napovedani po napadih v Parizu in Bruslju, mogoče zmagati? Kaj še ostane od Evrope brez nemško-francoske osi, ki že dlje ne deluje več? Ali niso Evropejci vsi od nekod prišli, ali ni Evropa sploh kontinent beguncev? Misleci vsepovsod razpirajo tegobna vprašanja, medije polnijo dvomi in pomisli o prihodnosti Evrope.
Poljski sociolog Zygmunt Bauman v Social Europe piše o zgrešeni evropski strategiji v »vojni proti globalnemu terorizmu«, v kateri ni mogoče zmagati. Namesto tega bi morala EU obnoviti svoje temeljne vrednote in ponuditi stvarne rešitve radikalizirani mladini v lastnih državah. Teroristom z našo pomočjo uspeva, da se učinki vsakega njihovega dejanja multiplicirajo in odmevajo vsepovsod na celini; njihova dejanja so, ironično, najmočnejši povezovalni dejavnik Unije, pravi Bauman. Edina velika, resna nevarnost, ki se je je po njegovem zares bati, pa je opustitev evropskih vrednot.
Asimilacija kot cilj
Medtem vzemirja brexit. Referendum 23. junija, ki bo odločal o obstanku oziroma odhodu Velike Britanije iz Evropske unije, je geopolitični dogodek, ki bo v vsakem primeru spremenil evropsko celino. Morebitna zmaga separatistov bi pomenila nesporen zagon za podobna stremljenja po Evropi. Takšen izid bi povrh vsega na novo odprl številna prikrita, utajena vprašanja: od problematike neodvisnosti Škotske do položaja londonskega Cityja. Med velikimi finančnimi središči še posebej London išče novo identiteto, hoče vedno več avtonomije oziroma status globalnega finančnega vozlišča. Če pa bo na Otoku prevladala bojazen pred korakom v neznano, se bo obnovila dejavnost za nova pogajanja z Brusljem.
Prvo in glavno evropsko vprašanje pa slejkoprej ostaja begunsko vprašanje. Zagovori krščanske Evrope in debate o evropski identiteti so prazni; Evropa je celina beguncev, pravi Miljenko Jergović, od 7. stoletja naprej so vsi Evropejci migrirali sem z Vzhoda – z izjemo Ilirov, Keltov in Baskov. Kakor je evropska civilizacija privlačila v preteklosti in je lakota pritegnila ljudi v Evropo med vdori barbarov, tačas Sirci, Iračani in Afganistanci »hočejo tu začeti življenje na novo in postati Evropejci. Njihov cilj ni, da bi iz nas naredili tisto, kar so oni, temveč, da bi se sami asimilirali ...«
