Kakšno je življenje zunaj EU?

Zagovorniki izstopa Velike Britanije iz EU so prepričani, da obstajajo boljše alternative članstvu v osemindvajseterici.

ned, 27.03.2016, 12:00
Velika Britanija nikoli ni Evropske unije dojemala kot politični projekt in je bila skeptična pri podpiranju kakršnih koli sprememb v smeri tovrstnega povezovanja.

Odnosi med Veliko Britanijo in Evropsko unijo bi se po junijskem referendumu lahko drastično spremenili. Kaj se Britanci lahko naučijo iz izkušenj Norveške, Švice, Turčije in Kanade?

Brexit je bil nekoč zgolj hipotetična možnost. Manj kot tri mesece pred odprtjem volišč, na katerih bodo Britanci glasovali o prihodnosti svoje države v Evropski uniji, ni več tako. Izstop Velike Britanije je od lanskih parlamentarnih volitev, na katerih je zmagala evroskeptična konservativna stranka, postal realna grožnja, javnomnenjske raziskave kažejo, da utegne biti izid referenduma tesen. Kampanja se iz dneva v dan zaostruje, bitka za interpretacijo gospodarskih posledic izstopa iz EU tudi. Uradno stališče britanske vlade je, da vsaka od alternativ, ki jih zagovarja nasprotna stran, Veliki Britaniji ponuja manj kot status polnopravne članice. Temu pritrjuje tudi veliko ekonomistov.

Če Britancev ne bodo premagala čustva, bodo na voliščih 23. junija tehtali predvsem ekonomske razloge za obstanek v EU. Velika Britanija nikoli ni Evropske unije dojemala kot politični projekt in je bila skeptična pri podpiranju kakršnih koli sprememb v smeri tovrstnega povezovanja. Tudi zato obstaja verjetnost, da bo na referendumu na koncu prevlada tista možnost, ki bo najmanj škodila gospodarskim interesom države.

Pet (boljših) alternativ

Vlada verjame, da so argumenti na njeni strani. Ločitev od EU bi pomenila več težav kot rešitev, vztraja uradni London, ter ogrozila gospodarstvo in delovna mesta. Realisti med evroskeptiki priznavajo, da bi bil izstop Velike Britanije iz EU najverjetneje zelo boleč in bi vsaj kratkoročno vnesel negotovost v otoško ekonomijo. Toda hkrati trdijo, da članstvo v času mnogoterih kriz, s katerimi se spopada osemindvajseterica, dolgoročno pomeni večje tveganje kot izstop iz organizacije.

Trgovina s 27 državami članicami EU predstavlja okoli 44 odstotkov vsega britanskega izvoza in več kot polovico uvoza. V primeru referendumskega »ne« bo morala Velika Britanija v prihodnjih letih resetirati svoje trgovinske odnose z večino evropskih držav. Proces bo najverjetneje dolg in naporen: trgovinska pogajanja med EU in Združenimi državami Amerike ter EU in Kanado so dobra indikacija, kaj v tem primeru čaka London.

Udeleženci na obeh straneh razprave naštevajo pet mogočih scenarijev oziroma modelov, po katerih bi se država lahko zgledovala. Članstvo v evropskem prostocarinskem združenju (EFTA) oziroma evropskem gospodarskem območju (EEA) sta največkrat omenjeni možnosti. Tretja, vzpostavitev nekakšne carinske unije, se zgleduje po dogovoru med Turčijo in EU. Največ evroskeptikov zagovarja četrto možnost, sklenitev posebnega prostotrgovinskega dogovora na način, kot je to storila Kanada. In potem je tu še zadnja, najpreprostejša: trgovanje z EU skladno s pravili, kot jih določa Svetovna trgovinska organizacija (WTO).

Zagovorniki brexita so prepričani, da bo eden od teh modelov na koncu pomenil boljšo alternativo članstvu v EU, četudi do tega, kateri bi bil najboljši, nimajo enotnega stališča.

Merjenje vpliva

Norveška, Islandija in Liechtenstein so zanimanje britanskih evroskeptikov vzbudile že dolgo tega, a se je navdušenje nad pridružitvijo njihovemu klubu z leti poleglo. Članice EFTE, ki so vključene v evropsko ekonomsko območje, imajo popoln dostop do skupnega trga EU. Zanje veljajo enaka pravila kot za vse druge države v Uniji, vendar s to razliko, da nanje ne morejo neposredno vplivati, saj njihovi predstavniki ne sedijo v bruseljskih institucijah.

Na Norveškem, kjer je prebivalstvo članstvo v Uniji zavrnilo na dveh referendumih leta 1972 in 1994, se mnogi ne morejo izogniti občutku, da sprejemajo in uveljavljajo zakone, ki jim jih pišejo drugi. Nezadovoljstvo je zato veliko. »Nobenega dvoma ni, da imamo veliko manj besede kot drugi, saj nismo vključeni v formalna pogajanja,« je izkušnjo svoje države za Daily Telegraph pred kratkim opisala norveška ministrica za Evropo Elisabeth Aspaker. »Včasih ugotovimo, da je vlak že zapustil postajo.« Toda zamujene priložnosti še ne pomenijo, da Norveška ne more vplivati na dogajanje v EU ali da vse, kar nastane v Bruslju, avtomatično postane del njene zakonodaje. Norveška je do zdaj potrdila približno tri četrtine evropskih direktiv in manj kot petino pravil in predpisov. Država je v preteklosti uspešno vplivala na nekatere odmevne direktive, predvsem tako, da je morebitne želje in pomisleke izrazila zgodaj in na učinkovit način. Če se bo Velika Britanija odločila za »norveški« model, Aspakerjeva verjame, da bo London moral dati večji poudarek vključevanju v razpravo, sicer utegne potegniti kratko.

Kot alternativa članstvu v EU se je v preteklosti pogosto omenjal tudi švicarski model. Alpska država je članica EFTA, a v nasprotju z Norveško ni del EEA. Švica uživa dostop do skupnega trga, toda z omejitvami na področju (finančnih) storitev. Pravno podlago za njen status pomeni na desetine bilateralnih dogovorov in sporazumov, ki so jih potrdile švicarske in evropske vladne institucije. Švicarski odnosi z EU v nasprotju s tistimi med EU in državami EEA po pisanju Economista niso dinamični: spremembe pravil morajo biti izpogajane in implementirane sproti. Toda to še ne pomeni, da je Švica zaradi tega kaj manj odvisna od Bruslja.

Caroline de Gruyter, ugledna novinarka in dolgoletna dopisnica nizozemskega časnika NRC Handelsblad, kot ključni razlog za manjšanje suverenosti in nastanek demokratičnega deficita, s katerim ima probleme vse več držav, vidi v globalizaciji in ne v Bruslju. »Kot država z eno najbolj odprtih ekonomij na svetu se mora Švica vse bolj ravnati po globalnih pravilih,« pravi, kot primer tega pa navaja popuščanje pri razkrivanju podatkov imetnikov bančnih računov ameriški davčni upravi. Njeno gospodarstvo je vse bolj odvisno od dogajanja znotraj območja evra, sredi katerega je geografsko umeščena. Za Švico tako kot za Norveško velja prosti pretok delovne sile. Čeprav se Švicarji upirajo masovnemu priseljevanju iz drugih držav EU, njihova pogajalska pozicija ni najboljša.

Stopnje integracije

Tako švicarskih kot norveški model zahtevata (pre)veliko stopnjo integracije, kar bi Britance lahko odvrnilo od iskanja podobne rešitve. Naslednji na seznamu alternativ je turški model. Osemdesetmilijonska država v nasprotju z Združenim kraljestvom nekoč želi postati del Unije; najkonkretnejši korak k izpolnitvi tega cilja je bila vzpostavitev carinske unije z EU pred dvema desetletjema. Turčija sicer uživa dostop do skupnega trga, a tudi zanjo veljajo omejitve pri storitvah in kmetijskih izdelkih. Ankara ravno tako nima vpliva na vsebino trgovinskih sporazumov med EU in tretjimi državami, a jih mora ne glede na to upoštevati. Ta podatek po pisanju bruseljskega Politica zavrača enega ključnih argumentov britanskih evroskeptikov, povezanih s carinsko unijo. Če bi se Britanci odločili za to možnost, bi morali s tretjimi državami trgovati pod enakimi pogoji, kot to počne EU, hkrati pa še vedno upoštevati večino direktiv EU in pravil, ki urejajo delovanje skupnega trga.

Tudi zato se največ evroskeptikov nagiba k možnostim, ki predvidevajo manj integracije in s tem več neodvisnosti od Bruslja. Sklenitev prostotrgovinskega sporazuma, podobnega tistemu med EU in Kanado (CETA), mnogi vidijo kot najboljši način za zavarovanje britanskih interesov. »Atraktivnost [sporazuma s Kanado] je v tem, da ponuja model odnosov z EU, ki državi omogoča dostop do skupnega trga brez vključenosti v evropski pravni sistem. Pravila prostega pretoka delovne sile za Veliko Britanijo tako ne bi več veljala,« pravi Richard Whitman, profesor mednarodnih odnosov in političnih znanosti na univerzi Kent.

CETA je najbolj ambiciozen prostotrgovinski dogovor v zgodovini EU. Uradna pogajanja so se začela leta 2009 in so trajala pol desetletja. Priprave nanje so trajale še dlje. Glede na to, da bi bil prostotrgovinski sporazum z Veliko Britanijo najverjetneje še bolj vsebinsko obsežen kot kanadski, bi se lahko pogajanja zelo zavlekla. Ena od pomanjkljivosti CETA je, da ne velja za večino storitev, tudi finančnih ne; če bi Velika Britanija želela ohraniti dostop do skupnega trga tudi za ta sektor svojega gospodarstva, bi morala privoliti v večino evropskih pravil na tem področju.

Primerjalno slabši položaj

Seveda obstaja še rezervna možnost, če Veliki Britaniji ne bi uspelo skleniti posebnega sporazuma z EU, in sicer trgovanje na podlagi mednarodnih sprejetih standardov in pravil, določenih v sklopu WTO. London bi moral v tem primeru sam izpogajati trgovinske sporazume s tretjimi državami, kar večina evroskeptikov vidi kot prednost. Toda uspeh Velike Britanije pri tem nikakor ni vnaprej zagotovljen.

»Zgodovina mednarodnih trgovinskih pogajanj kaže, da pogoji sporazumov vse bolj ustrezajo večji od strank v pogajanjih,« je pred kratkim opozoril britanski zunanji minister Phillip Hammond. To pravilo velja tako za morebitna pogajanja z EU kot s tretjimi državami. Večina zagovornikov brexita je optimistična, da EU potrebuje dogovor z Veliko Britanijo ravno toliko, kolikor ga Velika Britanija potrebuje z EU. Toda nasprotna stran v ta argument ne verjame. Če bodo v prihodnosti pogajanja, bo sedemindvajseterica v boljšem položaju, kar zadeva določanje zahtev, vztraja proevropski tabor.

Britanska vlada je v poročilu o posledicah brexita proučila vseh pet modelov. Ti po besedah avtorjev ponujajo različna ravnovesja glede prednosti, obveznosti in vpliva države v njenem odnosu z Evropsko unijo. Toda hkrati ne spreminjajo dejstva, da bi Združeno kraljestvo v vsakem primeru moralo privoliti v vrsto kompromisov, skupni učinek katerih bi poslabšal njegov položaj.

Sporočilo je jasno: vsaka od alternativ članstvu je posebna v svojih implikacijah, nobena pa ne pomeni idealnega nadomestka tistemu, kar Velika Britanija uživa zdaj.

Prijavi sovražni govor