Tiskane izdaje
Ambicija je ključna in cilj pomemben, nič manj pa pot do njega. Katalonski predsednik Artur Mas je v torek zvečer slovesno pojasnil, da je nastopil čas, da v Kataloniji dokončno povedo, kakšno prihodnost si želijo - na predčasnih volitvah. Če bo zmagal da neodvisnosti, je že leto in pol po volitvah pričakovati odcepitev od Španije.
Artur Mas je pred množico 3000 ljudi, ki so se zbrali v barcelonskem Auditori Fòrumu, v uro in pol trajajočem nastopu poudaril, da govori »kot predsednik Katalonije«, in ne samo v imenu vlade ali svoje stranke. Čas je zgodovinski, tudi katalonski interesi morajo biti skupni, kakor je samo en tudi ideal: neodvisna država. Do nje vodi sedem neizogibnih korakov.
Deveti november, ko se je simboličnega glasovanja o neodvisnosti udeležilo več kot 2,35 milijona Kataloncev, pomeni nov odriv. Naj Madrid še tako blokira vsakršno katalonsko potezo in zdaj sodno preganja ne le Masa, ampak tudi njegovo podpredsednico in še ministrico za šolstvo, osamosvojitvena energija v Barceloni ne pojema. Nasprotno, kopiči se in vodi, kot je napovedal Mas, v predčasne volitve (1. korak). Volitve naj bi bile − kakor se morajo zavedati politične stranke in prav tako civilnodružbena gibanja − plebiscitarne, v nasprotnem da ni potrebe po njih. Edina tema bo neodvisnost, člani strank, ki jo podpirajo, in prepoznavni pripadniki civilnih gibanj pa naj bi na njih nastopili skupaj − da bi si zagotovili večino v parlamentu; ideološka in druga razhajanja bo treba pustiti ob strani.
Predsednik Mas, ki pravi − »lahko sem nosilec liste ali pa na njenem repu« −, je poudaril, da je cilj neodvisna država, v kateri se bodo učinkoviteje kot zdaj spopadali z revščino, brezposelnostjo in prav tako s korupcijo. »Španska država nas je večkrat pustila na cedilu,« zato so zdaj, kakor so ga citirali pri katalonski tiskovni agenciji, odločeni, da bodo politično usodo vzeli v svoje roke. Cilj ni osamosvojitev sama po sebi, ampak pot do boljšega življenja.
Če bodo volitve − kdaj natančno naj bi jih pripravili, ni razkril, pričakovati jih je v šestih mesecih − prinesle jasen da osamosvojitvi, bo za vso komunikacijo s špansko državo in svetom, kot je (2. korak) poudaril Artur Mas, odgovoren katalonski parlament. V 18 mesecih, kolikor naj bi deloval nov sklic, naj bi se končala uradna pogajanja o ustanavljanju države tako s Španijo kot z evropsko in mednarodno skupnostjo (3. korak); bila naj bi poštena, spoštljiva in v dobro vseh vpletenih strani, po potrebi se bo treba zateči k zunanji mediaciji. Vmes da bo nujno pripraviti tudi temelje za osnovne institucije nove države (4. korak), določiti njene obrise in treba da bo razpravljati tudi o ustavi (5. korak). Pri sestavljanju naj bi tvorno sodelovali tudi državljani ... V vsem tem času bo morala delovati vlada, ki bo imela parlamentarno večino (6. korak), saj bo samo kot takšna lahko zagotavljala normalno delovanje Katalonije. Celotni proces − s konstitutivnimi volitvami in referendumom, po katerem bi razglasili neodvisno katalonsko republiko (7. korak) − naj bi bil končan do izteka leta 2016.
Madrid ostaja neomajen
Medtem v Madridu še naprej, in kakor že ves čas v zadnjih dveh letih, zavračajo vsakršne pobude Barcelone, da bi premier Mariano Rajoy in katalonski predsednik Artur Mas sedla za skupno mizo. Predsednik vlade v imenu ustave odbije vsak predlog, pri tem pa njegova posadka zdaj vztrajno ponavlja, da je treba 9. november osvetliti tudi drugače − z vidika »tihe večine«, ki se ni udeležila simboličnega glasovanja.
Kot mu je v torkovem govoru odgovoril tudi Mas, ni nepomembno, da so že ob zadnjih volitvah novembra 2012 zasedli parlament poslanci, ki večinsko − v kar 80 odstotkih − podpirajo zakonito glasovanje o neodvisnosti. Zanemariti ne gre niti tega, da »katalonske stranke že od nekdaj veliko prispevajo k modernizaciji španske politike«, in tudi »v zadnjih 35 letih demokracije so odigrale ključno vlogo pri sprejemanju reform«. Zdaj se zdi Masu očitno, da se je pri Kataloncih nekaj prelomilo: po treh stoletjih španskega okvira se hočejo politično voditi sami, sploh ker Madrid čedalje bolj »teži k centralizaciji« in se, med drugim, spotika tudi ob »katalonsko jezikovno politiko in kulturo«.
Upanja, da bi se lahko razmerje spremenilo na bolje, je, še razmišlja Mas, malo. In vendar bo katalonski predsednik »vedno pripravljen sesti za mizo, se pogovarjati in poslušati predloge španske strani. Toda o njih bodo morali glasovati tudi Katalonci. Čas dogovorov, sklenjenih za zaprtimi vrati, je minil.« Podobno kakor je treba za vedno pokopati idejo o »hierarhični večvrednosti« Španije nad Katalonijo, ko »ena narekuje in druga uboga«, in jo spremeniti v razmerje »dveh enakih«. Katalonija ni več »mladoletna«, ampak je »odrasla« in čedalje bolj »samozavestna«.
Zdaj, ko je katalonski predsednik razgrnil svoj načrt, so na domačem terenu izzvane tudi druge stranke, da povedo, kaj mislijo. Še posebej zanimivo bo spremljati, kako se bodo na predlog o skupni listi odzvali v Republikanski levici Katalonije (ERC), v kateri že od nekdaj − mnogo dlje od Masa − odločno zahtevajo neodvisno državo. Cilj je skupen, bo še naprej zavezniška tudi pot?
