Katalonsko vprašanje: informacije niso dovolj, prava pot je dialog

Da bi prodrli globlje v zavest Evropejcev, morajo biti čim bolj vidni in opozarjati nase. Zato katalonska vlada krepi svojo navzočnost v Bruslju, v kratkem pa bo odprli tudi pisarno v Rimu in kmalu zatem še na Dunaju. Razmerja so ključ do vsega, tega se v Barceloni dobro zavedajo: treba je vstopati vanje, da bi lahko razložili katalonsko vprašanje. Zakaj bi Katalonija morala postati nova neodvisna država v Evropi.

Katalonska zunanja politika dela pospešeno, glasovanje 9. novembra in vsi zapleti pred in po njim so pomenili tudi nov diplomatski odriv: notranje pelje politika regijo proti predčasnim volitvam, z novim zagonom pa tudi navzven razlaga, zakaj hočejo v Kataloniji glasovati in sami odločati o svoji prihodnosti. Kakor opozarjajo, je osamosvojitveno gibanje demokratično in miroljubno, takšne so tudi zahteve, in vendar so za Madrid nesprejemljive, zato se na vsako odzove z – ne.

Predstavništva po svetu

Katalonska vlada ima že sedaj svoja stalna predstavništva ponekod po Evropi in svetu: ob Bruslju še v Parizu, Berlinu, Londonu, pa tudi v New Yorku in Washingtonu; po pisanju Vozpópuli iz Madrida jo »ambasadorji« stanejo več kot pol milijona evrov na leto. Kmalu še s pisarnama v Rimu (že januarja) in na Dunaju spreminja po novem tudi pristop, kajti – kakor je pred časom poudaril uradni govornik katalonske vlade Francesc Homs – ni dovolj samo zagotavljati informacije o Kataloniji, ampak je treba vzpostavljati vezi in vstopati v razmerja. Pisarna v Rimu je nadvse pomembna, strateška moč in pogled Vatikana sta pač ključna, po pisanju Vicenta Partala, urednika spletnega časopisa VilaWeb, so nujne tudi dobre povezave z italijanskim premierom Matteom Renzijem.

Medtem ko še pred časom svetovni in evropski mediji niso posvečali prav veliko pozornosti katalonskemu vprašanju, se je v letošnjem letu, ko so praznovali tristoletnico izgube politične neodvisnosti in so pripravili glasovanje o neodvisnosti, zanimanje zelo povečalo. Spreminja se tudi pogled, ob neomajnem ne Madrida – v imenu ustave – in ob njegovem nenehnem zavračanju dialoga z Barcelono, se poraja čedalje več simpatij do Kataloncev.

Sprejemanje zakonodaje

Odpiranje pisarn po svetu sloni na katalonski zakonodaji; konec novembra so v regionalnem parlamentu sprejeli zakon o zunanjih zadevah in odnosih z Evropsko unijo. Zakon je, kakor je katalonski zunanji minister Roger Albinyana pojasnil za Catalonia Today, pionirski, saj podobnega – ki kljub nelegalnemu statusu določa zunanja razmerja – ne poznajo v nobeni drugi regiji ali decentraliziranem območju Evrope. Medtem ko so v Barceloni prepričani, da »z novim zakonom delujejo znotraj ustavnih pravic«, se že postavlja vprašanje, ali utegne Madrid tudi to potezo postaviti pred ustavne sodnike.

Naslednja velika prelomnica v Kataloniji bodo predčasne regionalne volitve, saj pričakujejo, da bodo plebiscitarne, potem pa se bo katalonska vlada – če bo takšna volja ljudi – po priznanje obrnila v Madrid, Evropsko unijo in druge države. Morebitne korenite spremembe je menda pričakovati komaj proti koncu leta 2016 ... Kataloncem na poti v samostojnost ne nastavlja ovir le Madrid, ampak za manjše poskrbijo tudi sami. Zdaj mnoge obseda vprašanje, ali se bo katalonski independentistični politiki uspelo povezati toliko, da bo, kakor se zavzema predsednik Artur Mas (prihaja iz Konvergence in Unije), na predčasnih volitvah nastopila skupaj. Oriol Junqueras, vodja Republikanske levice Katalonije (ERC), stranke, ki korenini v tridesetih letih prejšnjega stoletja in se že ves čas zavzema za neodvisno Katalonijo, bi hotel nastopiti ločeno ... Od tega, kako se bosta sporazumela voditelja, ki jima je doslej nekako uspelo ubirati svoje glasove, bo tudi odvisno, kdaj bo Mas razpisal predčasne volitve. Kot pravi, bodo politični tempo spet pospešili po božičnih praznikih miru, ko bo spet čas za intenzivno politiko.