Kdo je komu pokazal sredinec?

Nemška javnost in tudi najresnejši mediji so se zadnje dni ukvarjali z vprašanjem, ali je grški finančni minister Janis Varufakis leta 2013 na zagrebškem Subversive Festivalu Nemčiji res pokazal sredinec. Razplet zgodbe je povedal več o medijih in (prikritem) nemškem nacionalizmu kot o Varufakisovi kretnji ali odnosu med državama.

Nemčija ne slovi le po svoji avtomobilski industriji, nogometni reprezentanci in pivu, marveč se ponaša tudi s kakovostnimi mediji, po katerih se zgleduje mnogo novinarjev po svetu. Afera, ki je nastala ob poročanju o Varufakisovem iztegnjenem sredincu, pa je pokazala, da je za vzdrževanje medijske etike predvsem treba vedno znova prevpraševati smisel poročanja in vlogo novinarjev.

Resnični sredinec

Ko se je na spletu znašel videoposnetek Varufakisovega zagrebškega predavanja, na katerem je predstavljal svojo knjigo The Global Minotaur, America, Europa and the Future ter govoril o tem, ali je prav, da je Grčija leta 2010 vztrajala pri evru, je izbruhnil škandal. Današnji grški finančni minister je takrat (malo po 40. minuti predavanja) namreč rekel: »Naj povem nekaj iz grške perspektive. Kar smo storili mi, kar je storila grška država, kar so počele tri različne vlade od začetka dolžniške krize, ki je eksplodirala na začetku leta 2010, je bil zločin proti človeštvu. Ne zagovarjam tega, da smo obdržali evro pod pogoji, ki so nam jih narekovali iz Bruslja in Frankfurta. Moj predlog je bil, da Grčija razglasi bankrot, kakor je to storila Argentina /…/, in pokaže Nemcem sredinec ter reče: Zdaj pa sami rešite ta problem.« Ob zadnjih besedah je v zrak pomolil prst.

Tako se je znašel v večini nemških medijev, o njem so razpravljali celo v največkrat resni politični pogovorni oddaji na televiziji ARD, ki jo vodi Günther Jauch. Pogovor je spremljalo 5,2 milijona Nemcev. Varufakis se je z videopovezavo vključil v oddajo ter ponovil, da je bila kretnja zmontirana. Voditelja Jaucha s tem ni prepričal, prav tako ne internetnih strokovnjakov, ki so posnetek preučili in trdili, da je skoraj zagotovo avtentičen. Nemci so bili jezni, prizadeti in užaljeni.

Izmišljeni sredinec

V sredo pa je bila na državni televiziji ZDF satirična oddaja Neo Magazin Royale priljubljenega voditelja in komika Jana Böhmermanna. Voditelj je priznal, da so si privoščili šalo in Varufakisov prst zmontirali oni. Kako? Njihova sodelavka Sanja, po starših Hrvatica, je prijateljico v Zagrebu prosila, naj ji priskrbi posnetek Varufakisovega predavanja s Subverzive Festivala. Nato so pokazali, kako so zmontirali gib roke z iztegnjenim sredincem in ga objavili na youtubu. Čakali so, da nemški mediji video odkrijejo.

Iztegnjeni sredinec proti iztegnjeni desnici

Ampak tako delujemo, takšni smo Nemci, je vse skupaj pokomentiral Böhmermann. Dvakrat v enem stoletju smo opustošili Evropo, ko pa nam kdo pokaže sredinec, se nam zmeša. Nismo več sposobni nobene stvarne debate. Ko nam Grk pokaže sredinec, ponorimo. Nato je še dodal: »Drago uredništvo Güntherja Jaucha, Janis Varufakis se moti, niste vi priredili posnetka, mi smo ga. Vi ste ga le vzeli iz konteksta, da je povprečni nemški gledalec razumel, da mu grški politik kaže sredinec, ter se je lahko lepo razburil: Ven iz Evrope! Reven si in nam Nemcem kradeš denar!«

Po Nemčiji je završalo. So mediji res tako naivni? Je tako lahko manipulirati? So Varufakisu delali krivico?

Sredinec medijem!

Minila je noč. S televizije ARD, kjer predvajajo Jauchovo oddajo, so sporočili, da so uporabili avtentični posnetek. Böhmermann je vnovič trdil, da ga niso. A potem je uradno izjavo dala tudi ZDF, kjer predvajajo Neo Magazin: Jan Böhmermann je samo manipuliral z gledalci, da bi pokazal, kako lahko je to početi in kako zlahka je mogoče izkrivljati resnico ter netiti sovraštvo. V resnici niso oni pokazali Varufakisovega sredinca, grški minister ga je sam. Pa kaj!?

Spet je završalo – satirična oddaja je nemškim medijem nastavila ogledalo, v katerem so lahko zagledali svoj senzacionalistični obraz. Igor Štiks in Srećko Horvat, organizatorja zagrebškega Subversive Festivala, ki je z vsem tem dobil fantastično reklamo, sta po razpletu dogodkov rekla, kako da nobenega od medijev ni zanimalo, kaj je Varufakis povedal, ampak so se vsi ukvarjali z najbolj trivialnim. Poleg tega so izjavo izrezali iz konteksta tako, da je bilo na koncu videti, kakor da Varufakis obračunava z Nemci, v resnici pa so bile njegove besede (in kretnje) uperjene proti neoliberalnemu uničevanju družbe, sta dejala. S tem so mediji pokazali, da jim ni mar za obveščanje javnosti, marveč hlastajo za številom klikov in profitom, ki bi ga tako lahko pridobili s trženjem oglasnega prostora. Kako naj se javnost ob takšnem medijskem poročanju sploh opredeljuje do perečih družbenih in političnih vprašanj, se sprašujeta Horvat in Štiks. Za konec sta še pripomnila: zakaj tema pogovora ni sredinec, ki ga nemška politika kaže celotnemu evropskemu obrobju?

Ne glede na to, ali je Varufakis leta 2013, ko je kot zasebnik, in ne kot grški finančni minister, nastopil v Zagrebu, pokazal sporno kretnjo, pa je zgovoren njegov komentar, objavljen na Spieglovi spletni strani. Na vprašanje, kaj o vsem skupaj misli, je odgovoril: »Nemci si zaslužijo boljše medije.«