Kdo se ne boji Marine Le Pen ...

Jutri je treba na regionalne volitve, poziva francoska politika, kajti vojna, ki jo proti Franciji in Zahodu bije Islamska država, je tudi ideološka – teroristi napadajo zahodno demokracijo, kakor uničujejo ekonomijo in človeška življenja. A treba bo tudi pametno voliti: skrajnodesničarsko zapiranje vase je močna spodbuda za džihadiste. Kdo se boji Marine Le Pen? Islamisti zagotovo ne.

Zato pa se lahko v času, ko je veliko strahu pred terorizmom in se širijo populizmi, Nacionalne fronte »boji« preostala politika, tako vladajoča levica kot opozicijska desnica. Po rezultatih javnomnenjske ankete Ipsos/Sopra Steria za Le Monde je pričakovati, da se bodo skrajni desničarji morebiti zgodovinsko veselili kar v šestih regijah in tudi v drugih koncih Francije je očitno, da simpatiziranje z Marine Le Pen Francozov ne navdaja več z občutji sramu. Po napovedih naj bi Nacionalna fronta v prvem krogu na nacionalni ravni dosegla 30 odstotkov glasov, takoj za njo se utegne z 29 odstotki podpore uvrstiti desna sredina (lista Republikancev, Unije demokratov in neodvisnih, UDI, in še MoDem-a), medtem ko naj bi se levica (socialisti in Leva radikalna stranka, PRG) zadovoljili z 22 odstotki. Da bi Nacionalna fronta lahko še po drugem krogu regionalnih volitev čez teden dni prevzela regiji Sever-Pas-de-Calais-Pikardija in Provansa-Alpe-Azurna obala nekako nikogar več ne preseneča. A da bi se lahko ustoličila tudi v regijah: Burgundija-Franche-Comté, Centre-Val de Loire, Languedoc-Roussillon in morebiti celo v Bretanji, kaže, kako korenito se spreminja francoska politična geografija. Bretonci, denimo, so tradicionalno kazali močan odpor, celo prezir do skrajnodesničarskih tonov, zdaj pa jih prav tako poslušajo ...

Podobno kot geografsko se tudi ekonomsko-socialno širi paleta volivcev politike, ki jo na najvišji ravni uteleša Marine Le Pen. Anketa je, med drugim, pokazala, da je Nacionalni fronti naklonjenih okrog 27 odstotkov žensk in 34 odstotkov moških, da jo na prvo mesto postavljajo malone vse starostne kategorije Francozov (izjema so samo najstarejši) in prav tako zelo različne poklicne skupine. Pomenljivo je, da ji vedno bolj zaupajo javni uslužbenci, ki so bili doslej tradicionalno zvesti levi sredini. Zadržkov do skrajne desnice torej ni več: ne starostnih, ne socioloških, ne geografskih.

Čas Marine Le Pen

V času velikega političnega, socialnega in ekonomskega razočaranja in hkrati tudi kolektivne jeze je Marine Le Pen slišati zelo odločna, njene misli – artikulira jih jasno, za mnoge karizmatično – padajo na plodna tla. Sedanjost je pač idejno njen čas; saj je doba nenehnega prespraševanja povezav med varnostjo in svoboščinami, med mi in oni, med priseljevanjem in terorizmom, med brezmejnostjo in žičnatimi ograjami. V varnostnem labirintu od pariških napadov 13. novembra nekako »bega« tudi vladajoča politika predsednika države Françoisa Hollanda in predsednika vlade Manuela Vallsa, zaradi česar nekateri – pisatelj René de Ceccatty za Delo, denimo – pravijo, kako zdaj celo levica skače v zelje skrajne desnice in malone po črki sledi njenemu programu. A morda pa v novem svetu res ni mogoče več razumevati in presojati politike skozi prastaro desno-levo optiko, razmišlja prav tako za Delo Pierre Henry, direktor organizacije France terre d'asile.

V dobi, ko se zdi, da politiko narekujejo predvsem še javnomnenjske raziskave, ima morda tudi predsednik Hollande (jutri novo) priložnost, da »unovči« zaupanje, ki ga spet uživa med Francozi. Po raziskavi TNS Sofres-OnePoint je po terorističnih napadih njegova priljubljenost poskočila za 20 odstotkov na 35 odstotkov, pa tudi podpora premieru Vallsu se je povečala za 11 odstotkov na 43 odstotkov. Pri Ifopu so zaznali še očitneje, koliko je razpoloženje vse bolj naklonjeno vladajoči politiki: predsednik je v očeh anketirancev v enem mesecu skočil za 22 odstotkov in kar na 50 odstotkov, kolikor prijaznosti so mu nazadnje poklonili julija 2012. Podobno v prid predsednikoma države in vlade se je razpoloženje popravilo že po januarskih napadih na satirični tednik Charlie Hebdo in judovsko trgovinico. A zatem je navdušenje počasi popustilo ...

Kako zaustaviti skrajno desnico?

Kako so Francozi v resnici ponotranjili, kaj se jim je zgodilo in se jim dogaja, bo jasno jutri in predvsem po drugem krogu regionalnih volitev 13. decembra. O nedavni zamisli predsednika vlade Manuela Vallsa, da bi v nekaterih regijah, kjer se širi skrajno desničarsko razpoloženje, socialisti in Republikanci v drugem krogu skupaj nastopili proti Nacionalni fronti Marine Le Pen, ni hotel republikanski vodja, nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy, niti slišati: »Bijem se proti politiki socialistov. Ničesar nimam z Nacionalno fronto, sem pa tudi proti socialistom. Nacionalni fronti ne bom naredil te usluge.« Zato bodo šli Republikanci po svoje ..., predsednika Hollanda pa bodo, kot je še dejal Sarkozy, podprli vedno, ko bo »predlagal nekaj, s čimer bi še povečali varnost Francozov«. Trimesečne izredne razmere se zdijo mnogim prava smer, čeprav so tudi taki, ki menijo, da postaja Francija preveč policijska država.

Kako zaustaviti Marine Le Pen in je to sploh mogoče, je vprašanje, ki zdaj obseda številne politike in analitike. Jutri in sploh čez teden dni bo jasno, ali so res padle že malone vse ovire.