Knjigovodja iz Auschwitza: Poslušnost brez zaznavanja grozot

Berlin – Nekdanji »knjigovodja iz Auschwitza« je priznal krivdo in v čakanju na obsodbo na procesu v Lüneburgu dodal, da lahko prosi za odpuščanje ­le svojega »gospoda Boga«. 94-letni Oskar Gröning sooča nove nemške generacije z grozotami, ki so jih v času Hitlerjevega režima počeli njihovi predniki.

Nekdanji esesovec je dejal, da danes le težko razloži svoje obnašanje v času, ko so v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau s plinom zastrupili in zažgali ali kako drugače umorili najmanj poldrugi milijon ljudi, veliko večino Judov. »V svojem času v Auschwitzu­ sem se poskušal držati ob strani, zgodila se mi je potlačitev, ki mi je danes nerazložljiva,« je odvetnica prebrala sporočilo 94-letnega starca, ki komajda še hodi, a je proces proti njemu vseeno pomembna prelomnica v nemškem soočanju s temačno preteklostjo. »Morda je šlo za udobnost poslušnosti, za katero smo bili vzgojeni in ki je preprečevala, da bi vsakodnevne grozote zaznavali kot takšne ter se jim uprli.«

»Knjigovodji iz Auschwitza« ­sodijo le za ubite med majem in julijem leta 1944, ko so se ohranili natančni zapisi o njegovem delu, iz Madžarske so v tem kratkem obdobju pripeljali 425.000 Judov in jih je več kot 300.000 takoj končalo v plinskih celicah. »Četudi ­neposredno nisem imel nič s temi umori, sem s svojo dejavnostjo pripomogel k delovanju taborišča Auschwitz,« je priznal obtoženec. Zasedbene sile in nemška roka pravice so res obsodile in celo kaznovale s smrtno kaznijo mnoge vodilne naciste, nešteti »Hitlerjevi voljni krvniki«, kot manj odgovorne, a vseeno krive imenuje Daniel Goldhagen, pa so danes že med pokojnimi, ne da bi vsaj na tem svetu kdaj odgovarjali za svoja dejanja. Celo procese proti sodelavcem koncentracijskih taborišč je omogočil šele proces proti Johnu Demjanjuku iz leta 2011, saj so »Ivana Groznega« iz Treblinke in Sobibora obsodili kljub pomanjkanju dokazov o ubojih. Pred tem so nemška sodišča kaznovala le 49 od 6500 esesovcev, ki so v Nemčiji živeli po koncu druge svetovne vojne in Hitlerjevega režima.

»Sokriv sem za holokavst«

Demjanjuk je kmalu po obsodbi umrl v domu za ostarele in tudi sicer ni več veliko tistih, ki so pomagali nacistom poganjati njihov morilski stroj, če še živijo, pa so pogosto dementni ali se predstavljajo za takšne. »Znano mi je, da sem z delovanjem pri zaporniški premoženjski upravi sokriv za holokavst, pa naj je bil moj delež še tako majhen,« je zdaj javnosti sporočil Oskar Gröning. Obtoženec je povedal, da so vsi vedeli, kaj se je zgodilo z deportiranci, »da je bila večina umorjena v plinskih celicah, njihova trupla pa so zažgali«. Čeprav je bil zadolžen »le« za zbiranje vrednih predmetov taboriščnikov, je kmalu po nastopu službe videl uboj jokajočega dojenčka, ki ga je esesovec z glavo treščil ob steno vagona.

Celo mlad, zagnan nacist, čigar oče se je že po nemškem porazu v prvi svetovni vojni včlanil v nacionalistične vojaške skupine, je zatem večkrat prosil za premestitev, a so ga nadrejeni vsakokrat spomnili na prisego, ki jo je dal. Temu se je potem podredil do septembra 1944, ko so ga na še eno prošnjo vendarle premestili. V nasprotju s številnimi drugimi kameradi je že v osemdesetih letih minulega stoletja priznal, kaj se je dogajalo v taborišču smrti, ko mu je znanec prinesel knjigo zanikovalca holokavsta. »Knjigovodja iz Auschwitza«­ bi moral že tedaj pred roko pravice, a ni nikoli bilo procesa. Poznavalci se ne čudijo, saj je skoraj 80 odstotkov sodnikov, ki so leta 1961 delali v Zvezni republiki Nemčiji, to počelo že v časih ­Hitlerjevega režima, v pravosodnem ministrstvu pa je še leta 1991 delal uradnik, ki je sodeloval pri ustvarjanju nacistične rasne zakonodaje. Zadolžen je bil za družinsko pravo.

Medtem so mlajše nemške generacije že začele izpraševati starše in stare starše, kaj so počeli v nacističnem režimu, in kolektivna nemška zavest si ni več zatiskala oči. Nekaterim nekdanjim žrtvam, ki se udeležujejo procesa proti »knjigovodji iz Auschwitza«, zavedanje o tem pomaga, drugim ne: večina se jih je izognila plinskim celicam le zato, ker si jih je za grozljive poskuse na živih ljudeh izbral »angel smrti« Josef Mengele.