Tiskane izdaje
Evropsko ukinjanje vizumov Turčiji prav zares že spominja na znamenite zgodbe o Radiu Erevan, kot se je pred časom ponorčeval eden izmed evropskih komentatorjev. Na vprašanje, ali je prav, da Bruselj vse bolj avtoritarni Erdoğanovi državi ukinja vizume, se pravilni odgovor glasi: »Načeloma da, vendar ...«
In prav pri tem znamenitem »vendar« se seveda začno vsi tisti zelo resni pomisleki in ugovori, ki jih je Evropska unija kompromisarsko in tipično po evropsko na lepem pripravljena načrtno spregledati, da bi vendarle ohranila zase veliko pomembnejši begunski dogovor z Ankaro. Kar je zelo dvolično in skrajno nenačelno.
Dokler se je namreč Turčija po letu 2005 resnično trudila z reformami, ki bi jo približale Evropski uniji, se v Evropi nihče ni zmenil za njeno »približevanje«. Bruselj se je do Ankare obnašal podcenjujoče, Francija in Nemčija pa sta celo odkrito izražali pomisleke o kakršnem koli polnopravnem članstvu 75-milijonske islamske države, ki bi lahko v marsičem vrgla iz ravnotežja sistem odločanja v Uniji. Zdaj, ko Turčijo vodi vse bolj avtoritarni predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ki na veliko krši vse za Evropo od nekdaj ključne demokratične svoboščine in z begunskim sporazumom celo izsiljuje Bruselj, pa je Evropa na lepem pripravljena zamižati na obe očesi.
Namerno gledanje skozi prste
Še lansko jesen, ko sta se nemška kanclerka Angela Merkel in turški premier Ahmet Davutoğlu dogovorila o begunskem sporazumu, ki je vključeval večmilijardno evropsko plačilo Turčiji in ukinitev vizumov do konca letošnjega junija, je bilo slišati, da Turčija od vseh 72 pogojev, ki bi jih morala izpolniti za odpravo vizumov, po vseh letih »približevanja« izpolnjuje komaj 36 pogojev. Pol leta kasneje naj bi jih, kot vedo povedati bruseljski uradniki, menda »uskladila« že 60, ta teden pa je odpravila še enega najbolj spornih − »ciprskega«. Po njem bodo smeli grški Ciprčani, ki so v EU, brez vizumov potovati na turški del otoka in tudi v Turčijo, kajti če naj bo milijonom Turkov v prihodnje dovoljeno brez vizumov potovati v EU, mora reciprociteta veljati za vse državljane EU.
Kako je Turčija v tako kratkem času izpolnila toliko pogojev in kako namerava do ukinitve vizumov izpolniti še vse preostale, bo najbrž ostala skrivnost. Zelo verjetno se je zgodilo kar z dekretom predsednika Erdoğana, kar pa Evrope očitno ne zanima kaj dosti. »Ne nameravamo se v nedogled vrteti okrog kriterijev,« je prejšnji teden pred kritičnimi poslanci evropskega parlamenta izjavil podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans. »Dokazno breme je na strani Turčije.« Ki pa bo po vsem, kar se zadnje čase dogaja v vse bolj avtoritarno vodeni državi, seveda zelo težko dokazala, da izpolnjuje vsaj take za EU ključne pogoje, kot so zaščita osebnih podatkov, boj proti korupciji, skupna definicija terorizma (Kurdi), dosledno upoštevanje človekovih pravic, svoboda medijev ali neodvisnost pravosodja. Povsod same »slepe pege«, ki jih je Bruselj pripravljen na veliko spregledati, da le ne bi ogrozil dogovora o turškem zadrževanju beguncev.
»Zasilne zavore« kot izgovor
Še ena za Evropo tipična poteza, ki naj bi vsem jasno »kravjo kupčijo« naredila manj »kravjo« in vsaj za silo znosno, so tako imenovani zadržki, ki da jih je EU v podobi »zasilne zavore« vgradila v sporazum. Če namreč Turčija ne bo izpolnila vseh evropskih zahtev ali če bo spet začela nenadzorovano pošiljati begunce, lahko Bruselj kadar koli zadrži ali celo razveljavi vizumski sporazum. Kajti vsakršno nadaljevanje pristopnih pogajanj bo »dosledno odvisno od turškega napredka pri izvajanju reform, in ne od političnega barantanja, kaj je kdo komu pripravljen dati«, razlagajo v evropski prestolnici. Kar pa je le še ena prazna bruseljska mantra. Če jo primerjamo z argumentom turškega predsednika Erdoğana, ki lahko kadar koli odpre begunska vrata in Evropo takoj spravi v nove hude težave, najbrž ni vredna dosti več od papirja, na katerem je napisana. Evropa je namreč že zdavnaj zamudila čase, ko je še lahko diktirala tempo turškega prilagajanja Uniji, zato si je politično lojanost in usluge zdaj pač prisiljena kupovati z milijardami evrov in zelo dvomljivimi kravjimi kupčijami.
Iskanje afriške »Turčije«
Nekaj podobnega se Uniji že dogaja tudi na njenem preostalem »južnem dvorišču«, kjer se prav tako že kopičijo množice beguncev. Evropa je namreč prespala tudi tako imenovano »arabsko pomlad«, ko je še imela možnost podpreti uporno mlado afriško inteligenco in ji pomagati pri zahtevani demokratizaciji severnoafriških režimov. Ti bi v marsičem lahko »absorbirali« tudi begunski val iz podsaharske Afrike in ublažili posledice krize. Tako pa se Evropa zdaj zelo resno sooča tudi z grozečim eksodusom iz Afrike.
Ta teden se nevarnosti z obiskoma v Maliju in Nigru, ki veljata za pomembni begunski tranzitni državi, lotila tudi zunanja ministra Nemčije in Francije Frank-Walter Steinmeier in Jean-Marc Ayrault. Govora je bilo o »usodni odvisnosti Evrope in Afrike« (Ayrault) in o »milijonski razvojni pomoči« (Steinmeier), ki jo je EU pripravljena prispevati, če bi bili nekdanji francoski koloniji pripravljeni z ustreznimi begunskimi centri omiliti pritisk afriških migrantov na Evropo. Lani je namreč samo čez Niger proti sredozemskim obalam in Evropi potovalo več kot 100.000 beguncev, letošnje ocene pa napovedujejo najmanj 120.000 pribežnikov.
