SPD ne zavrača več pogovorov s CDU/CSU kanclerke Merklove

Berlin − Nemčija postaja dežela nočnih političnih pogajanj. Ob pol tretji uri je tako generalni sekretar SPD Hubertus Heil sporočil, da se bodo vendarle vsaj pogovarjali o morebitni koaliciji s CDU/CSU Angele Merkel. Po propadu »jamajške« koalicije pa je v SPD vse več za »kenijsko«, po črno-rdeče-zeleni barvi zastave te države bi radi za dodatno varovalko proti dolgoletni kanclerki pritegnili še Zelene.

Je pomagalo naročilo pice sredi noči v socialdemokratsko centralo v berlinskem Kreuzbergu? Morda pa je predsednik države Frank-Walter Steinmeier v četrtek popoldne voditelju SPD Martinu Schulzu dovolj jasno razložil, zakaj ne priporoča novih volitev, in največja nemška levosredinska stranka, ki je po veliki koaliciji s konservativno unijo kanclerke CDU/CSU pristala pri komaj 20,5 odstotka glasov, je spet pripravljena na pogajanje z dolgoletno kanclerko Merklovo. Visoki predstavniki stranke pa poudarjajo, da v novo vladanje z njo ne bodo šli brez blagoslova članstva SPD, in videti je, da mnogi celo upajo v propad pogajanj − a ne po njihovi krivdi.

Odkar so pri liberalni FDP, še eni stranki s katastrofalnimi volilnimi rezultati po vladanju s krščanskodemokratsko prvakinjo, zavrnili »jamajško« koalicijo s CDU/CSU in Zelenimi, je Nemčija sredi politične negotovosti in pri SPD nočejo slišati očitkov, da se niso hoteli niti pogovarjati o novi vladi, konec koncev je zdaj tretja najmočnejša stranka države nacionalistična Alternativa za Nemčijo. Še vedno pa odmeva grobo socialdemokratsko obtoževanje Angele Merkel po volitvah 24. septembra, zato nekdanji in sedanji voditelji SPD priporočajo vključitev Zelenih v črno-rdeče-zeleno »kenijsko« koalicijo. Nekdanja predsedniška kandidatka Gesine Schwan in nekdanji predsednik parlamenta Wolfgang Thierse sta v odprtem pismu Martinu Schulzu in parlamentarni prvakinji Andrei Nahles v časopisu Frankfurter Rundschau priporočila vladno sodelovanje konservativcev, socialdemokratov in Zelenih kot najboljšo rešitev za »aktualni državnopolitično zelo težak položaj« ter v izogib »obdobja nemške nestabilnosti in nepreračunljivosti v evropski politiki in v mednarodnih odnosih«.

Pomembna socialdemokrata sta prepričana, da takšna vlada stranki ne bi preprečevala notranje prenove stranke, za ta namen pa priporočata tudi vztrajanje pri politiki socialne pravičnosti. Po njunem to konkretno pomeni obračun z zahtevo po državni podpori prosilcev socialne pomoči šele po zmanjšanju lastnega premoženja na minimum, povišanje najnižje zajamčene plače, zagotovitev dostopnih stanovanj, varne pokojnine in enake priložnosti za izobraževanje in zdravstvo, pa še pomembne spremembe v evropski politiki ter »koncept integracije v begunski in priseljeniški politiki z jasno humanistično in hkrati realistično orientacijo«.

Novi izdatki za socialo pa morda niso prioritete tistih nemških konservativcev, ki bi se veliko raje skupaj z liberalci zavzemali za digitalizacijo družbe in druge spodbude podjetništvu in ki so bili že doslej kritični do kanclerkinega popuščanja socialdemokratskim konceptom. Tudi v sami SPD je že bilo slišati kritike na predvolilno kampanjo kanclerskega kandidata Martina Schulza, ki se je že osredotočala predvsem na socialno pravičnost. Vsaj hamburški župan Olaf Scholz se zavzema tudi za »politiko rasti, ki bi vključevala vse državljane in državljanke« ter napredek in pravičnost v obdobju globalizacije in digitalizacije.