Romanski razgledi: Kot v zakonu?

Lepi pogledi niso dovolj, treba je še kaj reči. Le prezirljivo opazovati se tudi ni prav, treba si je iskreno povedati: v nasprotnem se razmerje slabo konča. Ljubezen je pogosto na preizkušnji tudi med narodi, sploh kadar so prepleteni kot v zakonu, pa eden gleda zviška na drugega, kot da ni enakovreden, ampak je vse, kar ga določa, bolj folklornega kot narodnega značaja.

Tudi v razmerju med Madridom in Barcelono manjka besed, iskrenih pogovorov o tem, kakšno sedanjost in prihodnost si želita. Med njima nemara res ni nič drugače kot – tako mi je pred dobrimi tremi leti dejal Martí Estruch Axmacher iz vladnega sveta za javno diplomacijo Katalonije Diplocat – »pri kakšnem paru: zakonca poskušata najprej rešiti zakon, dokler ne spoznata, da res nista za skupaj«. Da prideta do enakega sklepa, lahko traja – vmes je bilo tudi vztrajanje Barcelone pri nujno drugačnem sobivanju samo prigovarjanje v gluho slušalko. Toda nacionalna vlada v Madridu še vedno noče niti slišati o morebitnem razhodu: in zato – z vidika demokratičnih svoboščin nedopustno – postavlja pred sodišče katalonske voditelje, ker podpirajo samostojnost, ali samo zato, ker so dopustili razpravo o neodvisnosti v parlamentu. Medtem pa velik del Katalonije, čeprav ne prevladujoča večina, to je že treba povedati, poje hvalnico ločitvi. Pogled v prihodnost se zdi tak: Katalonci se bodo odcepili še letos ali pa se ne bodo. Javnomnenjske ankete kažejo, da je zdaj razpoloženje nekako razdeljeno na pol.

Te dni se v Ljubljani mudi Raül Romeva, politik, ki je v katalonski vladi na položaju zunanjega ministra. Danes bo tudi zainteresirani slovenski javnosti predaval o demokratičnih procesih v Evropi, kajti v času, ko hočejo na stari celini nazadnajške sile preglasiti napredne glasove, si želi biti katalonsko osamosvojitveno gibanje vzor demokracije: miroljubno gibanje je vključujoče, ne izključujoče, kar niti ne more biti, kajti približno 70 odstotkov od 7,5 milijona Kataloncev ima korenine drugje, na drugih koncih ne le Španije, ampak kar sveta. Independentistično gibanje ni fiksna ideja političnih elit z nacionalističnimi ideološkimi vodili, ampak je motivacija civilne družbe, iz katere je tudi začelo množično rasti predvsem po letu 2010, ko je ustavno sodišče v Madridu izmaličilo novi statut o avtonomiji Katalonije. Odtlej je v zakonu skorajda vse narobe in, kot spremljam zadnja leta ob obiskih v Kataloniji, zmeraj bolj napeto, kajti katalonska vlada bi hotela v nove čase drugačnosti, španska pa se pod konservativno taktirko Mariana Rajoya neomajno sklicuje na ustavo iz leta 1978.

In kaj o propadajočem zakonu pravijo prijatelji in znanci? Na čigavi strani so? Po realpolitični modrosti je najprimerneje in pragmatično molčati, se ne postaviti na nobeno stran, da ne bo prizadetosti, zamere in tako tudi ne morda izzvanih groženj. In vendar gledanje, čeprav lepo in s simpatijo, ni vedno dovolj, včasih je treba tudi kaj jasno reči – zaradi spominov na čase, ko so propadali neki drugi zakoni in smo bili hvaležni zaveznikom. V Barceloni smo jih imeli.