Tiskane izdaje
Obisk poglavarja ruske pravoslavne cerkve v Združenem kraljestvu, šele tretji odkar je bila pred 300 leti na Otoku postavljena prva tovrstna cerkev, je bil v vseh pogledih zgodovinski, a je minil skorajda neopazno.
Petindvajset let zatem, ko se je v Londonu mudil njegov predhodnik Aleksej II., je patriarh Kiril v britanski prestolnici zaznamoval 300-letnico delovanja ruske pravoslavne cerkve na Otoku in posvetil nedavno obnovljeno rusko katedralo sredi londonskega Knightsbridgea. Vernike in predstavnike anglikanske cerkve je spomnil na povezovalno vlogo vere v življenju ljudi in naroda ter izrazil prepričanje, da bi morala Cerkev igrati večjo vlogo v mednarodnih odnosih, predvsem v kontekstu promocije miru.
V torek je sklenil svoj štiridnevni obisk z avdienco pri kraljici Elizabeti II., ki ga je sprejela kot poglavarka anglikanske cerkve. Po srečanju s kraljico je izpostavil sposobnost monarhije, da »ostane nad trenutnimi političnimi vprašanji« in »omogoča Britancem, da se zanesejo na polno moč svoje nacionalne tradicije«. Njegove besede je bilo mogoče razumeti predvsem kot poskus iskanja skupnih točk med državama, ki na političnem in gospodarskem področju že dolgo ne gojita prijateljskih odnosov, a hkrati ne kažeta interesa za širjenje nerešenih vprašanj na druga področja njunega sodelovanja.
Brez pompa
Od patriarhovega obiska v Združenem kraljestvu ni nihče pričakoval veliko, ne v smislu zbliževanja britansko-ruskih pogledov ne v smislu kontroverznosti, kar je bilo verjetno dobro. V britanski javnosti so se sicer pojavila vprašanja o primernosti srečanja med kraljico Elizabeto in patriarhom, ki velja za trdnega zaveznika ruskega predsednika Vladimirja Putina. Nekateri predstavniki britanske opozicije so izrazili skrb, da bi bil lahko kraljevi sprejem v Rusiji vzet iz konteksta in prikazan kot dokaz zbliževanja odnosov med državama, toda njihova opozorila niso naletela na plodna tla.
V obeh državah očitno prevladuje konsenz, da je religija eno od področij, na katerem bilateralne vezi niso načete in jih zato nima smisla načenjati. Ko gre vse drugo narobe, tovrstni stiki postanejo pomembnejši, četudi ne ravno odmevnejši.
Kirilov obisk ni imel izrazite politične dimenzije, zato mu večina medijev ni posvetila posebne pozornosti. Bolj kot s patriarhom so se na Otoku te dni ukvarjali z napovedjo zamrznitve bančnih računov ruske televizijske postaje RT. Odločitev britanske banke NatWest, da brez obrazložitve preneha poslovanje s televizijsko postajo, ki jo mnogi opisujejo kot eno izmed glavnih propagandnih orodij Kremlja, je povzročila jezen odziv tako vodstva RT kot ruskih organov, ki so opisali potezo kot politično motivirano dejanje britanske vlade.
Uradni London je zanikal vpletenost v onemogočanje poslovanja medijske družbe, a to Rusov ni prepričalo. Vodstvo banke je napovedalo, da bo še enkrat proučilo svoje poslovanje z RT, rusko veleposlaništvo v Londonu pa je v pisni izjavi zahtevalo od britanske vlade dodatna pojasnila in zatrdilo, da so bili ruski mediji v Veliki Britaniji že večkrat tarča podobnega »nadlegovanja in ustrahovanja«.
Moč dobrega vtisa
Diplomatski spor je po pomembnosti, ki so mu jo prisodili mediji, zasenčil obisk najvišjega predstavnika ruske pravoslavne cerkve. Toda hkrati je opozoril na kompleksnost britansko-ruskih odnosov, ki na različnih ravneh dajejo različne vtise o tem, koliko možnosti je, da bi državi zgladili nesoglasja.
Po dobrem vtisu, ki ga je vzbudil obisk, je težko govoriti o napredku. Ključni razlog za to niso odprta bilateralna vprašanja, ki vključujejo tudi umor nekdanjega ruskega tajnega agenta Aleksandra Litvinenka v Londonu pred enajstimi leti, ampak predvsem razmere na svetovnih kriznih žariščih, kjer London in Moskva zagovarjata diametralno nasprotna stališča. Britanska vlada tako kot druge države močno nasprotuje ruski vlogi v vojni v Siriji; nikakor tudi ni pripravljena pozabiti vprašanja Ukrajine in ruske priključitve Krimskega polotoka. Smiselnost zahodnih sankcij proti Rusiji zanjo ni vprašljiva.
Diplomaciji obeh držav ne najdeta skupnega jezika in sta ujeti v spiralo medsebojnega obtoževanja, ki ne vodi v pravo smer. Theresa May je na začetku mandata pokazala pripravljenost za konstruktivnejši dialog z Rusijo, kar je pozdravila tudi nasprotna stran. Toda bistvenega napredka v odnosih med Londonom in Moskvo nekaj mesecev kasneje ni zaznati.
