Tiskane izdaje
London – Nova britanska vlada je med slavnostnim odprtjem parlamenta predstavila zakonodajne prioritete naslednjega mandata, med katerimi daleč najpomembnejšo predstavlja sprejetje zakona o referendumu o prihodnosti članstva Združenega kraljestva v Evropski uniji. Kot ugotavljajo analitiki in komentatorji, Davida Camerona in ministrsko ekipo po naporni volilni kampanji zdaj čaka še bolj napornih dvanajst mesecev. V prihodnjem letu namerava vlada sprejeti okoli dvajset novih zakonov na področjih, ki jih vidi kot najbolj relevantne za zagotavljanje dolgoročne ekonomske in socialne stabilnosti. Hkrati namerava urediti odnose med Škotsko in drugimi deli države, predvsem z izpolnjevanjem obljub o povečanju moči regionalnih parlamentov.
Vladanje eni, združeni državi
V uvodnem delu govora, ki ga je v nabito polni dvorani lordske zbornice prebrala kraljica Elizabeta II., je premier izpostavil svojo ambicijo po vladanju »eni državi«. Cameron je v predvolilni kampanji uspešno obudil obliko političnega konservatizma, ki se je v Britaniji prvič pojavila proti koncu 19. stoletja (angl.: one nation conservatism) in temelji na predpostavki, da je družba organska celota in da imajo njeni člani odgovornost drug do drugega. Poseben poudarek je namenjen odgovornosti višjih slojev do nižjih, kar je bilo jasno razvidno tudi iz kraljičinih besed: »Moja vlada bo sprejemala zakone, ki bodo v interesu vseh državljanov. Delavnim ljudem bo pomagala živeti, podpirala bo aspiracije, omogočala priložnosti najbolj revnim prebivalcem in med seboj povezovala različne dele države.«
Vlada se je v govoru zavezala, da bo ščitila ekonomsko stabilnost in varnost ljudi v vsakem življenjskem obdobju. Ključ do tega vidi v doseganju polne zaposlenosti prebivalstva in dvigovanju življenjskega standarda. Eden od največjih uspehov prejšnje Cameronove vlade je bilo ustvarjenje dveh milijonov novih delovnih mest, s čimer se je brezposelnost v Britaniji znižala na najnižjo raven v zadnjih sedmih letih. Cilj nove administracije v prihodnjem mandatu je zagotoviti še dva milijona novih zaposlitev in tri milijone pripravništev, pri tem pa ustvariti pogoje za čim bolj uravnoteženo gospodarsko okrevanje, ki mora doseči vse dele države.
Sočasno se bo nadaljevalo varčevanje iz prejšnjega parlamenta. V kraljičinem govoru vlada natančne številke ni omenila, po napovedih pa bodo rezi v socialno državo v prihodnjih petih letih dosegli 12 milijard funtov.
Evropa, Škotska in človekove pravice
Zakon o referendumu bo skozi parlament predvidoma šel po hitrem postopku. Osnutek zakona bo menda objavljen že jutri, poleg podpore konservativcev pa bodo v parlamentu zanj glasovali tudi opozicijski laburisti. »Vlada bo izpogajala nove pogoje članstva in spodbujala reformo Evropske unije za dobro vseh držav članic. Hkrati bo predstavila zakonodajo, ki bo omogočila izvedbo referenduma o izstopu iz EU do konca leta 2017.« Iz kraljičine omembe najbolj ključnega elementa zakonodajne agende je razvidno prizadevanje Cameronove vlade, da svoje zahteve po spremembah predstavi kot kolektivno ambicijo, nekaj, kar bi koristilo vsej Uniji, ne samo Britaniji.
Na temo prihodnosti odnosov med Škotsko in preostalimi deli Združenega kraljestva, je vlada napovedala sprejetje trajnega dogovora, temelj katerega bo predstavljal prenos pristojnosti s parlamenta v Londonu na demokratična telesa v Edinburgu, Cardiffu in Belfastu. Hkrati namerava spremeniti način sprejemanja odločitev znotraj spodnjega doma britanskega parlamenta, tako da bodo o odločitvah, ki se tičejo Anglije, odločali izključno angleški poslanci.
Težko pričakovani kraljičin govor je po vsebini skoraj v celoti sledil političnemu programu konservativne stranke, ki ji je po majskih volitvah uspelo sestaviti prvo konservativno vlado v osemnajstih letih. V nasprotju s pričakovanji vlada ni izrecno napovedala ukinitve zakona o človekovih pravicah, po katerem lahko sodniki v Strasbourgu razveljavijo vse odločitve britanskih sodišč. Namesto tega se je zavezala zgolj k pripravi predlogov o spremembah na tem področju, kar so britanski mediji − po nizu kritik, ki so idejo o vračanju pristojnosti nazaj v roke britanskih sodišč prikazale kot nepremišljeno in dolgoročno škodljivo − označili kot prvi vidnejši signal o nesoglasjih znotraj konservativnih vrst.
